Uvod

Borilne veščine so veščine samo-nadzora. Učiš se nadzorovati sebe, gibanje, težnost, koordinacijo, pravočasnost, razdaljo... Vse to je potrebno nadzorovati. Vendar to ni dovolj. Ko se preizkušaš s svojimi kolegi (na treningu ali tekmah) se učiš in preizkušaš v obvladovanju sebe do ostalih (nasprotnika). Hkrati pa je to tudi preizkus ali lahko nadzoruješ svojega nasprotnika ali lahko uporabiš svoje veščine ob pravem času za nadzor boja. Vse to pa je stvar našega uma. Za to moramo biti umirjeni. Če nisi miren tega ne moreš storiti. Ko se naučiš obvladati sebe, svojega nasprotnika in situacije, lahko to znanje preneseš tudi v vsakdanje življenje.

Večinoma se zavedamo velikih razlik z daljno vzhodnimi - azijskimi državami in ljudstvi. Pa vendar se ljudje »zahoda« čudijo, zakaj se pri njih ni razvila tudi močna naravoslovna znanstvena miselnost in mehanične naprave temveč bolj filozofska stališča do življenja nasploh. Glavni razlog leži v tem, da ima na primer kitajski človek (in tudi ostali azijski narodi) rad življenje takšno, kakršno je in ga ne želi pretvoriti v sredstvo za doseganje nečesa drugega, kar bi obrnilo tok življenja drugam. Aparatura namreč zahteva od človeka, da delo dokonča in s tem doseže cilj, zaradi katerega je bila le-te narejena. Samo delo in trud nimata vrednosti, razen kot sredstvo (Suzuki, 1960).

Tako se večina zahodnjakov nagiba k odtujevanju od narave. Smatrajo, da sta človek in narava ločena in da nimata nič skupnega, razen nekaj uporabnih stvari in da je narava zato tu, da jo človek izkorišča.

Azijskim narodom je narava blizu. Na naravo gledajo kot del celote, ki ji človek pripada.

Tako so vrednote zahoda: analitičnost, razlikovanje, razdvajanje, induktivnost, individualizem, intelektualnost, objektivnost, znanstvenost, konceptualnost, semantičnost, neosebnost, nagnjenje k pravnim okvirom, organiziranje, gospodarjenje, poudarjanje sebe, vsiljevanje svoje volje drugim itd.

Azijske vrednote pa so: sintetičnost, stremljenje h celini, združevanje, nerazlikovanje, deduktivnost, nesistematičnost, dogmatičnost, intuitivnost, subjektivnost, kolektivizem itd.

Azija je Kaos, zahod je združba zahvalnih, dobronamernih, a nepronicljivih ljudi.

Azijec je nem in tih.

Zahodnjak je znanstveno usmerjen.

Vse to se občuti in prenaša v vsakdanje življenje ter v vse pore našega delovanja, predvsem pa na področje vodenja organizacij in tudi vodenja projektov. Za izvedbo projekta je zadolžen vodja projekta s svojim vodstvenim timom in z vsemi svojimi sodelavci v projektu. Za izvajanje pa je potrebnih kar nekaj posebnih znanj in kompetenc. In tukaj se lahko bogata tisočletna znanja daljnega vzhoda uspešno in predvsem koristno prepletejo z zahodnimi.

Vodenje - vladanje

Vodenje projektov je staro skoraj toliko kot človeštvo. Kako si lahko drugače razložimo tako velike podvige kot so npr. gradnja piramid, kitajskega zidu, grških, azteških ali rimskih templjev? Predvsem pa sta priprava in vodenje ključnega pomena v vsaki bitki ali osvajanju novih ozemelj. Z globalizacijo se je pričelo obdobje vodenja timov, ki niso več sestavljeni iz homogenih skupin istega kulturnega okolja. Javidan in House (2001, str. 289) ugotavljata, da se sedanje ekonomske ovire nižajo, medtem ko kulturne naraščajo, kar vsekakor predstavlja velike izzive pri vodenju. Tako lahko nek stil in način vodenja uspeva v enem in ne v drugem okolju. Zato tudi dosedanja orodja za vodenje projektov niso več dovolj. Potrebujemo orodja, ki podpirajo sodelovanje ter socialna mreženja, ki temeljijo na kulturni raznolikosti. Najugodnejše razmere za projektno organizacijo so, ko so vsi ljudje, projektni timi in oskrbovalci z viri, vključeni v projektni management, kompetentni za izvajanje svojih dolžnosti in sprejemanje odgovornosti na svojem področju v sozvočju (vir: Struktura kompetenc projektnega managementa, različica 3.0).

Število projektnih pristopov in posledično projektov, programov (zbirka projektov pod isto organizacijsko strukturo) in portfeljev v svetu raste z eksponentno stopnjo. V zadnjih štiridesetih letih sta projektni pristop in seveda projektni management kot metoda dela doživela ogromen razmah in pritegnila veliko pozornosti različnih strokovnih skupin. V svetu obstajata dve glavni smeri/organizaciji: International Project Management Association – IPMA in Project management Institute – PMI. Profesionalni projektni pristop je prisoten na vse več različnih projektih predvsem preko različnih metodologij (od katerih je najbolj znana PRINCE2). Malo znanj in izkušenj v navedenih smereh oz. metodologijah pa uporablja multikulturnosti in drugačna znanja, ki izvirajo iz tega.

Kotter (1990) opredeljuje proces vodenja (leadership) kot »sposobnost vplivati, spodbujati in usmerjati sodelavce k želenemu cilju«. Po Sun Tzu-ju iz približno 5. st. pr. n. št. (Amalietti, 1996, str. 20) vodenje / vladanje, ki ga pripisuje dobrim vladarjem, vključuje »vrline razuma, zaupanja, človečnosti, poguma in odločnosti«. Iz tega lahko sklepamo, da vodenje ni enkratni pojav, ampak je sestavljeno iz niza dogodkov in dejanj, ki se nanašajo na usmerjanje in spremljanje. Vodenje naj torej vsebuje sodelujoče ozračje, ki ugodno vpliva na doseganje zastavljenih ciljev. Tako lahko razumemo vodenje kot tisti organizacijski proces, ki vsebuje v sebi vse elemente strategije, ki v tem procesu usmerjajo odločitve vodje. Najvišji nivo je vladanje (governance), ki vsebuje vse politike (policy in ne politics) in vizije ter vključuje tako »zaposlene« kot tudi »lastnike« (stakeholders). Vsekakor pa moramo razlikovati vodenje (leadership) od managementa (ravnateljstvo), ki ga pri nas pogosto zamenjujemo še z upravljanjem (administration). Po Donnellyu et al (1995, str. 5) je management "proces, ki ga izvaja ena ali več oseb, da uskladijo aktivnosti drugih članov, da bi se doseglo učinke, ki jih posameznik ne bi mogel sam doseči". Še bolj natančno opredelita management Hellriegel in Slocum (1996, str. 302) kot: "koordinacijo in povezovanje vseh aktivnosti, ki jih izvajajo posamezniki, skupine ali oddelki".

Temeljne sposobnosti dobrega vodenja so izražene kot: delitev moči, intuicija, vizija, skladnost z vrednotami, poznavanje samega sebe in sposobnost vodenja (Možina, 2002, str. 502), ki pa so le osnova za dobro vodenje. Poleg teh sposobnosti je na primer že Sun Tzu (Založba Amalietti, 1996) ugotovil, da je potrebno pri uspešnem vodenju upoštevati človeka kot celoto, torej tudi njegova čustva.

Z globalizacijo procesov, medkulturnega »mešanja« in z novimi tehnologijami informacijske družbe pa smo dobili tudi nova in predvsem inovativna orodja, s katerimi si lahko pomagamo na področju komuniciranja, izmenjave informacij in tudi razumevanja različnosti. Ta orodja, kakor tudi čedalje večje možnosti potovanj, nam omogočajo, da prihaja do stalnega stika različnih kultur in vrednot, vse to pa zelo vpliva tudi na stil in način vodenja.

Postane nam jasno, da so pri vodenju izredno pomembni tudi še drugi dejavniki in znanja kot npr.: jezik, časovne cone, komunikacijski kanali, razdalje in različni drugi kulturni dejavniki. Vse to vpliva na procese dela, odločanja in vodenja, na načine delovnih navad kakor tudi na delovno zakonodajo. V novem globaliziranem svetu, kjer je delovna premestitev v popolnoma drugačno okolje postala nuja, se vodenje srečuje z različnimi elementi predsodkov, obnašanj ter tudi drugačnih načinov dela (razumevanje navodil, sabotaže, pristop k delu, itd.).

V takšnem dinamičnem raznorodnem delovnem okolju nam dodatna znanja in informacije, ki so nekaj tisoč let nastajale v multikulturnem okolju ter niso omejene samo na pri nas zelo razširjen in tradicionalen kartezijanski (Aristotel – Descartes) - dualističen pristop (filozofska smer, ki trdi, da svet in življenje izhajata samo iz dveh enakovrednih počel: duh-telo / dobro-zlo / dan-noč itd.) lahko uspešno dopolnijo vedenje in znanje, kako dobro voditi.

V nadaljevanju bo na kratko predstavljen daljno azijski pristop na področju vodenja / vladanja, ki izhaja iz tisočletnih tradicij ne dualističnega kulturnega okolja. Prikazan bo skozi vpliv nekaterih filozofij na koncepte, mišljenja in načine pri izvajanju borilnih veščin. Borilne veščine pa nam bodo nato služile kot »miselna podlaga« pri  oblikovanju stila vodenja.

Vodenje in umetnost vojskovanja

Osnovni principi vodenja, predvsem za vojaške potrebe, so na Kitajskem nastajali skozi dolga zgodovinska obdobja vojskujočih se držav in dinastij. Kitajska ima namreč več kot 5000 letno zgodovino, ki so jo pisale različne dinastije.

Tako je v obdobju Zhou dinastije, približno v 5. stoletju pred. n. št., nastala prva zbirka modrosti za vojaške potrebe. Strnjena je v 13 poglavij pod naslovom »Umetnost Vojne« (The Art of War). Vsebuje mnoga pravila vojskovanja in vojaških doktrin, ki so združena v različne poglede in poglavja (npr.: strategija, vodenje bitke, priprava napada, sestava, moč, praznine in polnosti, ognjeni napad, o rabi vohunov...).

Knjiga »Umetnost vojne« natančno podaja opise in študije organizacije v konfliktu in tako razlaga tekmovalnost in spore na vseh ravneh: od medosebnih do mednarodnih. Vključuje tudi dele fiziognomije, politike in psihologijo konflikta. Zanimiva je že vodilna misel "Zmagati brez boja je najbolje".

Prvi evropski prevod je nastal že davnega leta 1782 in to v francoščini. Joseph Marie Amiot je s svojim prevodom verjetno že vplival na doktrino Napoleonovega vojskovanja. Vsekakor pa je,  po mnogih informacijah, njegov prevod služil kot “priročnik” pri načrtovanju in izvedbi Operacije “Desert Storm” v letu 1991. Saj se je ta vojaška doktrina v 70 letih prejšnjega stoletja uveljavila kot osnova ameriške vojske in jo je omenil že diplomat Henry Kissinger. V modernem vojaškem in tudi poslovnem svetu se ta knjiga smatra kot “dokončna” modrost in hkrati najstarejši in najbolj znan izdelek vojaške strategije in taktike. Knjigo so uspešno uporabljali veliki vojskovodje in državniki. V dvajsetem stoletju so jo sprejeli managerji japonskih gospodarskih družb (Azijski Tigri) kot vodilo pri razmišljanju o tem,  kako spremeniti poslovanje podjetij in so s tem dosegli svoj gospodarski uspeh. To dokazuje njeno vrednost tudi v miroljubnih, ne le vojaških, doktrinah. Od takrat je bila knjiga prevedena v mnoge jezike in uporabljena kot osnova za različne tematike (od marketinga (kako obvladati izzive) pa do načina varovanja).

Veščine borilnih veščin

Pod izrazom borilne veščine ali umetnost bojevanja razumemo sisteme urjenja, uporabe metod in tradicij pri vadbi telesa in duha, z namenom učinkovitega bojevanja, tako golorokega kot oboroženega. Hkrati nam ta izraz pove tudi izurjenost posameznika, da se v sovražnem okolju odziva na fizične in tudi psihične grožnje in napade. Pojem se dandanes uporablja predvsem v povezavi z različnimi golorokimi azijskimi borilnimi veščinami (Karate Do, Judo, Tekwando, Wing Chun, Aikido itd.) ter tudi pri uporabi različnih (predvsem hladnih) orožij (Kendo, Ninjutsu, Battojutsu itd.), čeprav v resnici zajema raznolike veščine bojevanja z vsega sveta (Boks, Savate, Capoeira, Jeet Kune Do, Krav Maga, mečevanje itd.).

Pravilni izraz za borilne veščine na kitajskem je sicer Wu Shu - 武术 in ne veliko bolj znani in uporabljani Kung Fu - 功夫. Slednji v dobesednem prevodu pomeni "trdo delo", ki je lahko katerokoli delo (pianist, smetar, učitelj itd.) na področju človekovega udejstvovanja. Kung Fu, v smislu borilne veščine pa pomeni zdravljenje, omiko razuma kakor tudi samoobrambo. Sloni na integralnem delu taoističnega miselnega koncepta in prvinah Ch'an (japonsko: zen) ter »Knjige sprememb« -  v borbi »dati« nekaj, kar nasprotnika ovira, se skloniti zato, da se nato sprožimo kot vzmet ter se prilagoditi (harmonizirati) z nasprotnikovimi gibi brez napora in odpora (Lee, 1963, str. 6).

V preteklosti je bil namen borilne veščine predvsem učinkovita in hitra borba, ki se je praviloma končala kruto: s smrtjo ali različnimi stopnjami, največkrat resnih, poškodb. Dandanes so se uveljavili  sledeči trije načini uporabe borilnih veščin:

1. Direktna uporaba, ki danes služi predvsem za vojaške, policijske in druge podobne namene, torej predstavlja prvotni namen borilne veščine, a se uporablja le v skrajnih situacijah.
2. V zadnjem stoletju in pol se je iz borilnih veščin oblikovalo precej aktivnosti, ki so predvsem namenjene telovadbi, športu, tekmovanjem, samoobrambi brez resnih poškodb. V teh primerih se je izgubila tako ostrina kot tudi osnovni »duh« borilne veščine tako, da sedaj spodbuja le tekmovalnost oz. »zbiranje točk«.
3. Kot veščina pa so se borilne veščine ohranile in uporabljajo povsod, kjer še gojijo tradicijo prenašanja znanj preko učitelja  (Sensei , Sifu  ali Grandmaster), ki poučuje in prenaša znanja tako v fizičnem smislu kot tudi v psihičnem ter »duhovnem«. Gre za nujnost harmonije med zunanjim svetom, lastnim telesom in notranjo energijo. Če je ta harmonija vzpostavljena, smo zadovoljni, zdravi in polni energije.

Učenje na Kitajskem je namreč potekalo tako, da je bil učitelj »osebnost«. In ta osebnost je preko učenja (po)dajala živo tolmačenje materije, snovi, predmeta... Osvojiti učenje / znanje je pomenilo slediti učitelju in mu predvsem zaupati. Učiteljeva prisotnost je omogočala in delovala tako, da je učence navdahnila in prepričala v pravilnost podajanja in učenja. Če učenci niso v popolnosti razumeli, je učiteljev avtoritativni način podajanja v učencih vzbudil zaupanje in s tem odstranil kakršenkoli sum. Torej dokler je učitelj živel z učenci in jim govoril, je njegova osebnost delovala tako, da so se učenci čutili kot del celotnega »individualnega« izobraževalnega procesa. Problem je nastal, ko učitelja ni bilo več. Vsak učenec je lahko interpretiral ali razlagal sprejete vsebine po svoje in na svoj način. Tako sta se učiteljeva podoba in njegovo znanje s časom spreminjala. Hkrati pa se je pričel tudi proces »mistifikacije« tako učitelja kakor njegovega znanja in so se dogajale spremembe, ki so nastajale s pomočjo različnih interpretacij. Vse to velja tudi pri prenosu znanj pri borilnih veščinah. Zato so današnja znanja tako različna in drugačna, pa čeprav gre za »isto« borilno veščino - naprimer karate poznamo kot: okinavski, shotokan, ryuku, budokan, Shito-ryu, itd.

Vsekakor pa je za celovito razumevanje in razlago borilnih veščin potrebno poznati tako tipe borilnih veščin (goloroka, oborožena, mešana), njihov zgodovinski potek, kot tudi geografski in kulturni značaj okolja posamezne borilne veščine.

Tao vodenje

Tao (Dao - 道) vodenje prepričljivo združuje osnove vodenja z načinom življenja, najbolje ga simbolizira izrek »Naše delo je naša pot!«. In kaj pravzaprav sploh je Tao? Če poizkušamo razložiti pomen te besede z opisom, ki ga ponudijo kitajski misleci, lahko le rečemo, da: Tao ne moreš določiti, ker se  nanaša  na vse stvari, lahko pa ga prepoznaš. Če neko načelo lahko opredeliš, potem to ni Tao. Tao je vse, kar obstaja: princip in proces, kako in kaj. Vse stvarstvo se odvija glede na Tao.

Če se ozremo na tisočletne daljno azijske modrosti, si dobrega vodjo lahko torej predstavljamo kot: »Moder vodja je kakor voda. Voda čisti in osvežuje vsa živa bitja brez razlik in brez sodbe; voda pronica svobodno in brez strahu pod površje stvari; voda je tekoča in odzivna; voda svobodno sledi zakonu. Pomisli na vódjo! Vodja dela v vsakršnih okoliščinah brez pritožb, z vsakim človekom, in se sooča z vsakim vprašanjem, ki vznike; deluje tako, da bo v korist vseh in dobro služi ne glede na višino plačila; vodja govori preprosto in iskreno ter v skupini posreduje le zato, da ustvari harmonijo in kar najbolje osvetli stvari. Ker ne priganja, skupina ničesar ne zameri in se ne upira.« (Heider, 1985, str.29).

Zato lahko rečemo, da dober vodja vpliva na procese v timu preko osmih glavnih načinov delovanja (Berce, 2009):

1. Najmanjši napor (☷) - V borilni veščini je poznano, da je enostavnost ali preprostost najkrajša pot med dvema točkama. Ko opazujemo naravo, vidimo, da se v njej vse odvija »brez napora« ali z najmanjšim možnim naporom. Če delamo z najmanjšim naporom, se nam zdi, da vse poteka skladno, ubrano in enostavno, da ni zastojev, težav, nezadovoljstva in predvsem lahko vse to vodimo brez ukazovanj /  prepričevanj.
2. Stabilnost (☶) - Stabilnost in ravnotežje sta ključna elementa vsake borilne veščine. Brez njiju se ne moremo uspešno boriti in obvladati nasprotnika. Dober vodja je zato osredotočen in prizemljen. Pomeni, da ve kje stoji in ve kaj dela.
3. Prilagajanje (☴) - Med borbo se moramo prilagajati različnim situacijam. Sonce nam lahko za delček sekunde zastre vid. Višina nasprotnika nam določa domet njegovih udarcev. Podobno velja za vodenje skupine. Če je vodja agresiven, se člani »poležejo tako kot trava«. Če je premehak, ga ne upoštevajo.
4. Odzivnost in moč (☰) – Borilne veščine uče predvsem mehkobe in skoraj nič (brutalne) moči. Ustvarjene so bile zato, da bi fizično šibkejši premagal močnejšega. Vsi se odzivamo tako ali drugače. Ko nas nekaj izzove, se lahko »pustimo presenetiti« ali pa nas »preseneti«. Zato se moder vodja zaveda, da stalno posredovanje ovira skupinski proces dela.
5. Obvladanje (☱) - Obvladovanje lastnega telesa in duha (ega) je osnovna filozofija pri borilnih veščinah. To se dogaja od prvega treninga naprej, ko mora učenec premagovati prag bolečine ob prejetih in tudi zadanih udarcih. Moder vodja zato v skupini vzpostavi jasno in enotno vzdušje in s tem obvlada tim. Nesebično dela in dovoli skupini, da preprosto počne to, kar je potrebno storiti.
6. Zaupanje (☳) - V borilnih veščinah je poznan izrek “ Pustimo se pretepati prijateljem, da nas ne bi mogli nasprotniki!”. Skratka zaupamo jim! Tako dober vodja razume, kako se procesi v skupini odvijajo in za vodenje ne potrebuje sile ali izvajanje pritiskov - zaupa ljudem. Površni vodja tega ne prepozna, zato ga zapelje dramatičnost, senzacije in hitro razočaranje / navdušenje v timu.
7. Usmerjanje (☵) - Znati integrirati vso silo in sposobnost celotnega našega organizma, da učinkovito izvede neko aktivnost, je ključnega pomena za obvladanje borilne veščine. Vsi ljudje imajo svoje ideje, koncepte, znanja itd. in vsak od nas se zelo rad »pokaže«. Dober vodja to izkoristi. Vodi ljudi preko njihovih interesov in njihovih znanj.
8. Odgovornost (☲) - Ljudje se radi skrijejo za mnogimi t.i. »zidovi« samo zato, da ne bi prevzeli odgovornost bodisi za svoja dejanja, postopke, za odločitve ali drugo. Zato moder vodja ne preloži svoje odgovornosti ter ne vsili svojega sistema vrednot. Tako kot to sami počnó ljudje, tudi vodji nihče ne more povedati, kaj naj stori. To je njegova svoboda, je njegova (osebna) odgovornost.

Da bi gornja znanja prenesli v svoj »stil« vodenja, potrebujemo čas, interes in umirjenost. Zato imajo Kitajci pregovor: »Preden se pride do mojstrstva, je planina - planina in voda - voda; ko poglobimo izkušnjo in znanje, planina ni planina in voda ni voda; a ko dosežemo mojstrstvo je planina spet planina in voda je spet voda!«. To pomeni, da moramo v začetku učenja - predno pridemo do razumevanja, spremeniti miselni tok in procese razumevanja stvari in dogodkov v okolici. V tem delu se poizkušamo racionalno odzivati in sprejemati vse, kar se dogaja. Z razumevanjem pa se mora ta racionalizem spremeniti. Občutiti in odzivati se moramo »nagonsko«, a pravilno in skladno s situacijo. Torej le, ko razumevanje očistimo vsega balasta in racionalnosti, ostane čisto temeljno spoznanje stvari in dogodkov.

Ko pa se odločimo, da bomo spremenili naš stil vodenja, se odločimo za prvi korak na naši novi poti. Pot (Dō 道 /Jap./) ima sicer v borilnih veščinah izredno specifičen pomen. Ne pomeni fizične poti, pač pa celoto našega popotovanja skozi življenje – naš način in odnos do narave in dogajanja v naravi, na našem planetu ali v našem vesolju. Kajti življenje je »osamljeno« popotovanje iz enega v drugo neznano mesto. V šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, ki so nam »dodeljena«, lahko odgrnemo le del tančice s tajne o življenju. Preveč enostaven prehod skozi življenje, ne glede kako kratko je, nas okrade občutka večne osamljenosti. Skrivnost osamljenosti človekovega življenja ni občutek zapuščenosti ali mučen občutek odtujenosti od ljudi, ampak neka vrsta razumevanja naše (osebne) absolutnosti. Vsak od nas pač ne more živeti v nobenem drugem razen v svojem svetu!

Zaključek

Tudi v tem članku smo želeli prikazati, da je mogoče znanja za vodenje črpati na različne načine. Vodenje je namreč izredno kompleksen, od številnih elementov odvisen postopek. A kljub temu skupino vodi le en sam vodja. Zato potrebuje pravilne kompetence.

Hiter pregled daljno azijskih narodov nam pokaže, da razlike obstajajo povsod. Vplivajo na različne koncepte – tudi na vodenje. Zato lahko z razumevanjem teh drugačnosti bogatimo svoja znanja. Na primer Kitajci so skrajno praktičen narod viz-a-vue Indijcem, ki so veliko bolj vzionarski in spekulativni. Geografija (teren) je verjetno eden od ključnih elementov, ki vpliva na karakteristike osebnosti vsakega posameznega naroda. Tropska razkošnost (Indija) se vpadljivo izpostavlja nasproti zimski sumornosti (Kitajska) in zdravo-razumski praktičnosti. Tako so nastajale tudi različne borilne veščine. Uporabili smo in skupaj zbrali njihove nauke, ki so nam, preko svojih potrebnih »filozofskih« elementov, služili kot osnova pri predstavi, kaj dober vodja potrebuje. Na vsakem posamezniku pa je, da se (ali pa tudi ne) poglobi vase, sprejme to drugačnost in jo uporabi pri svojem vodenju.

Za zaključek pa si oglejmo še primer iz japonske veščine mečevanja, ki nam lahko služi pri našem popotovanju skozi drugačne poglede na vodenje:

V umetnosti mečevanja je najpomembnejše doseči določen mentalni nivo, ki je poznan kot »nepremična modrost«. To modrost lahko intuitivno dosežemo samo preko neskončnih ponovitev praktičnih vaj. »Ne-pomičnost« ne pomeni biti tog, negiben ali neživljenjski npr. kot kamen ali drevo. Pod tem pojmom se razume najvišji nivo gibljivosti s središčem, ki ostaja nepomično. Takrat um doseže najvišji nivo hitrosti. Lahko usmerimo svojo pozornost kamorkoli je potrebno – levo, desno, v vse smeri. Če se pozornost zadrži samo za trenutek npr. na zamahu nasprotnikovega meča, se izgubi priložnost prve poteze. Oklevaš, misliš, in dokler misel traja, je tvoj nasprotnik že v gibanju, da ti zada udarec. Torej spremljaš gibanje meča v nasprotnikovih rokah brez naprezanja uma, svobodno. Le tako lahko meč »sam« naredi svojo »proti«-potezo, brez tvojega razmišljanja kaj naj bi naredil. Giblješ se tako kot se giblje nasprotnik – le to lahko pripelje do njegovega poraza. Vendar sinhronizirano in ne prehitevaš dogajanj. Če se pojavi misel, je to že tista motnja, ki te ovira.

Učinkovito vodenje torej prihaja iz zavedanja, kaj se v skupini dogaja in iz ravnanja skladno s tem razumevanjem. Pomeni vplivati na ljudi tako da, sami tega ne občutijo. Učinkovitost zato ne more biti vnaprej pričakovana ali uravnana in zunanji videz je ne more pričarati.

Literatura

• Berce, Jaro. »Tao veščine za vodenje projektov«. Projektna mreža Slovenije, marec 2009, letnik 12, št. 1, str. 21-29.
• Hellriegel don, Slocum W. John, (1996): »Management«, 7. izdaja, South-Western Collegeue Publishing, Cincinnati, 1996.
• Heider John, (1985): »The Tao of Leadership«, Humanics Limited, Atlanta, Georgia, U.S.A., 175 str.
• Javidan M., in House R.J., (2001): »Cultural acumen for the global manager: Lessons from project GLOBE«, Organization dynamics, 29(4), str. 289 – 305.
• Kotter J.P., (1990): »What leaders Really Do.«, harward business Review, may-June 1990, str. 103-111.
• Lee Bruce, (1968, 1987, 1988): »Chinese Gung Fu – The Philosophical Art of Self-Defence«, OHARA Publications, Inc., Santa Clarita, California, 97 str.
• Lee Bruce, (1997): »The Tao of Gung Fu – A Study in the Way of Chinese martial Art«, urednik John Little, Tuttle martial Arts Publishing, 200 str.
• Možina Stane et al, (2002): »Vodja in Vodenje«, MANAGEMENT nova znanja za uspeh, 15. poglavje, Didakta, 2002, str. 499 – 538.
• Struktura kompetenc projektnega managementa, različica 3.0; International Project Management Association – IPMA, Mednarodno združenje za projektni management.
• Sun Tzu, (1996): »Umetnost vojne«, Založba Amalietti, Zbirka, ARS MARTIALIS, Ljubljana, 167 str.
• Suzuki, Daisetz Teitaro, in Fromm Erich Seligmann (1960): »Zen buddhism and Psychoanlysis«, New York, Continuum International Publishing Group, 2003. ISBN 0826415199.
• Založba Amalietti, (2007): »Dao De Jing«, prevod Bernard Svete, Zbirka Svetovni klasiki / Amalietti & Amalietti, 186 str.

Izobraževanja

Avtor