Uvod

Evropska zakonodaja, ki opredeljuje blago - proizvode in storitve na evropskem enotnem trgu, temelji na horizontalnih in vertikalnih predpisih. Navadno so to tako imenovane direktive. Prvi uvajajo na poenotene trge EU zahteve, ki jih morajo izpolnjevati proizvajalci proizvodov in storitev zaradi konkurence, zaščite potrošnikov ter splošne varnosti. Drugi, tako imenovani vertikalni predpisi, pa temeljijo na principih »novega pristopa«. To pomeni, da se sklicujejo na harmonizirane standarde, ki določajo (najnovejše) »stanje tehnike« za obravnavana področja. Predpisi – direktive so v slovensko zakonodajo navadno prenesene neposredno v zakon ali pravilnik, njihov učinek pa je mogoč tudi z uredbo ter odredbo.
Slovenski trg storitev in izdelkov je sestavni del trga 499 milijonov Evropejcev. Harmoniziranje trgov in zakonodaj vseh 27 držav EU je osnovni skupni cilj. Zaradi zmanjšanja preprek pri trgovanju in nemotenem sodelovanju na tako obsežnem prostoru je postavljanje nacionalnih tehničnih predpisov - pravil na nivoju vlad nesmotrno. To bi kršilo splošne principe povezovanja, vodilo pa bi tudi v osamitev gospodarstva in stroke. Ta ima ob tako zastavljeni zakonodaji izjemno priložnost aktivnega sodelovanja pri kreiranju »stanja tehnike« - standardov, v katere je mogoče vnesti tudi nacionalne posebnosti – specifičnosti. Tako postanejo te transparente vsem uporabnikom enotnega trga.

S prilagajanjem temeljne zakonodaje splošnim evropskim merilom ustvarijo vlade nacionalne pogoje in razmere za zagotavljanje splošne varnosti. Prav to pa za energetiko posebej opredeljuje še Energetski zakon. V Sloveniji je bila že pred pridružitvijo EU sprejeta vsa zakonodaja, ki omogoča enakovredno vključitev trga storitev in proizvodov v enoten evropski prostor – trg. Naloge, poslanstvo in cilji nacionalno organiziranih strok so, da aktivno sodeluje pri prenosu, izmenjavi ter vplivanju na znanja v širokem evropskem prostoru.

Splošno o zakonodaji v EU in SLO

Za vse proizvode, ki so dani na trg v EU, tudi če niso regulirani z nobenim drugim predpisom, veljata dve »horizontalni direktivi« (predpisa):

1. Product Liability Directive 85/374/EEC (Direktiva o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako). Ta direktiva izrecno pove, da je elektrika proizvod - blago. Pri nas je bila direktiva prenesena v Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-UPB2) (Ur. l. RS št. 98/2004).
2. General Product Safety Directive 92/59/EEC (Direktiva o splošni varnosti proizvodov). Pri nas je bila prenesena v Zakon o splošni varnosti proizvodov (Ur. l. RS št.101/2003).

Tretji pomemben predpis, ki je »horizontalni predpis«, je »Information Directive« (98/34/EC in 98/48/EC). Njegov namen je preprečitev novih tehničnih ovir. Predpis, v Sloveniji je to uredba, zavezuje države članice EU k obveznemu obveščanju Evropske komisije o pripravi nacionalnega standarda ali tehničnega predpisa. Tako se preprečijo ovire v trgovanju oziroma storitvah. V Sloveniji ima takšen učinek Uredba o postopkih notificiranja na področju standardov, tehničnih predpisov in postopkov za ugotavljanje skladnosti (Ur. l. RS, št. 66/2000 in 35/2005).

V kontekstu obravnavane snovi je smotrno omeniti to tako imenovano vertikalno zakonodajo oziroma direktive za proizvode, katere namen je usklajevanje slovenskega trga proizvodov in storitev strgi vseh držav v EU oziroma enotnim trgom EU:

• Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur. l. RS št. 99/2004 - uradno prečiščeno besedilo);
• Na področju elektrotehnike so vertikalni predpisi naslednji:
  
  • LVD (prenesena kot: Pravilnik o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej; Ur. l. RS št. 27/2004),
  • EMC (prenesena kot: Pravilnik o elektromagnetni združljivosti (EMC); Ur. l. RS št. 132/2006),
  • EX, (prenesena kot: Odredba o protieksplozijski zaščiti Ur. l. RS št. 102/2000, 91/2002, 16/2008),
  • MED (prenesena kot: Pravilnik o medicinskih pripomočkih (Ur. l. RS, št. 71/2003, 51/2004, 98/2006).

Princip direktiv »novega pristopa«

Zaradi izjemno hitrega napredka tehnike in strok ter poenotenja tehničnih specifikacij proizvodov ter storitev je nastal v prvi polovici osemdesetih let tako imenovani princip »novi pristop«. Po njem se v podporo vsem direktivam »novega pristopa« pripravljajo tako imenovani harmonizirani evropski standardi (EN). Te sprejemajo evropske organizacije za standardizacijo (CEN, CENELEC in ETSI) po naročilu – mandatu Evropske komisije. Evropske harmonizirane standarde, katerih seznam se objavi v Uradnem listu Evropske skupnosti serija C, privzamejo države članice v nacionalnem sistemu standardizacije. Nanje se lahko sklicujejo nacionalni predpisi, ki prenašajo zahteve direktiv Evropske skupnosti v nacionalno zakonodajo. Informacijo o zadnjih veljavnih seznamih harmoniziranih standardov daje Informacijska točka na Slovenskem inštitutu za standardizacijo. Seznam se objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.

Nadaljnji korak pri gradnji notranjega trga EU in s tem tudi nadgradnja »novega pristopa« predstavlja v času slovenskega predsedovanja Svetu EU dne 21. februarja v Evropskem parlamentu izglasovan tako imenovani »paket za proizvode«. Paket, v katerega je v času predsedovanja tudi Slovenija vložila veliko truda in znanja, predstavlja pomembno in praktično dopolnitev izvajanja bodoče tehnične zakonodaje EU za proizvode in storitve z mehanizmi, ki odpravljajo nepotrebne tehnične ovire pri trgovanju s proizvodi, za katere zakonodaja na ravni EU ne obstaja. Novi predpisi prinašajo tudi višjo stopnjo varnosti evropskih potrošnikov, prijaznejše pravno okolje za delo podjetij na vsem evropskem prostoru ter preglednejšo zakonodajo. Paket zakonodaje je usmerjen v poenotenje delovanja nacionalnih organov za akreditiranje in nadzor proizvodov na trgu, dober nadzor proizvodov na trgu, dober nadzor varnosti proizvodov evropskih podjetij in proizvodov, ki na trg prihajajo iz tretjih držav.

Slovenska energetska zakonodaja

Slovenska energetska zakonodaja je trinivojska. Opredeljena je z:

• akti resornega ministrstva - Ministrstva za gospodarstvo,
• akti Javne agencije RS za energijo (ti opredeljujejo predvsem trg energentov in storitev ter dejavnosti reguliranih akterjev energetike) ter
• akti energetskih podjetij (podjetja: proizvodne, prenosne in distribucijske dejavnosti zemeljskega plina, električne energije, toplote).

Energetski zakon s 40. členom opredeljuje splošno pa tudi funkcionalno varnost z naslednjo vsebino:

• Oseba, ki vodi obratovanje energetskih postrojev, naprav in omrežij, mora zagotoviti varnost njihovega delovanja.
• S tehničnim predpisom se lahko določi, da se domneva, da je obratovanje skladno z varnostnimi zahtevami, če ustreza zahtevam neobveznih standardov, na katere se tehnični predpis sklicuje.
• Če se tehnični predpis sklicuje na standarde v skladu s prejšnjim odstavkom, minister, pristojen za energijo, v soglasju z ministrom, pristojnim za trg, v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti z varnostnimi zahtevami.
• Oseba, ki vodi obratovanje in uporablja standard iz šestega odstavka tega člena, mora sprejeti notranji akt, iz katerega izhaja način uporabe standarda. Minister, pristojen za energijo s predpisom podrobneje določi vsebino notranjega akta.
• Energetski inšpektor nadzira skladnost načina uporabe standarda iz šestega odstavka tega člena, kot je določen v notranjem aktu iz prejšnjega odstavka, in njegovo dejansko izvrševanje.

Z navedenim je na nivoju zakona opredeljeno:

• zagotavljanje varnosti,
• predpisi novega pristopa, ki jih izdajajo podjetja ali če je razlog vlada – resorni minister, ter
• inšpekcijski nadzor.

Sklep - ocena stanja v Sloveniji

V slovenskem prostoru še obstaja večje število formalno veljavnih tehničnih predpisov, katerih skrbniki so ministrstva. Ti predpisi ne predpisujejo več aktualnega »stanja tehnike«, saj so nastali pred več kot desetletjem, nekateri pa doživljajo že četrto desetletje obstoja. V večini primerov je v njih predpisano stanje tehnike celo zelo sporno. Praksa kaže, da teh tehničnih predpisov zaradi administrativnih ovir ali pomanjkanja strokovnih možnosti ni bilo mogoče vsebinsko – strokovno posodabljati sprotno s potrebnimi spremembami »stanja tehnike«. Potrebnost in uporaba večine obstoječih tehničnih predpisov je sporna, saj je njihov koncept zastavljen po principu, ki je veljal pred uveljavitvijo principa »novega pristopa«. Ti tehnični predpisi namreč navajajo tehnične zahteve za storitve in izdelke specifično – podrobno in ponavljajo že s standardi definirano »stanje tehnike«. Prav to zaradi izjemnega hitrega razvoja znanj in s tem »stanja tehnike«, avtorskih pravic standardizacije in vedno liberalnejših razmer ter zahtev po odprtih trgih proizvodov in storitev ni več sprejemljivo. V praksi se uporabljajo večinoma le zaradi administrativnega določanja periodičnih zadolžitev upravljavcev in lastnikov naprav.

Pomembno je, da je standardizacija (SIST) v naši državi sodobno postavljena ter omogoča delovanje notranjih trgov blaga in storitev. Tehnični komiteji v okviru SIST delujejo učinkovito, aktivno po principu interesa podjetij. Delo je tako intenzivno, da prispeva k »stanju tehnike« tudi za slovenske specifične razmere, ki so vnesene kot dodatki EN-standardov. V (dobri) tehnični praksi in na trgu blaga ter storitev v državi se uporablja izključno »stanje tehnike« oziroma standardi (EN SIST).

Organizirano tolmačenje standardov in s tem »stanja tehnike« v naši državi ne dosega nivoja potreb – povpraševanja oziroma tolmačenje še ni postala »praksa«. Strokovnjaki se združujejo v krogih tehničnih komitejev SIST-a, vendar so komentarji standardov redki oziroma ne dosegajo niti količine – števila v slovenščino prevedenih standardov. Zdi se, da precejšnje število slovenskih strokovnjakov potrebo po razlagi »stanja tehnike« - standardov zamenjuje z dokumenti, kot so tehnični pravilniki, tehnična pravila in tehnične specifikacije. Te naj bi po njihovem mnenju izdajalo resorno ministrstvo, po njihovem pričakovanju pa naj bi vsebovali vsa potrebna »tehnična znanja«, ki jih že vsebujejo standardi.

Javna podjetja, predvsem elektroenergetska, so za nekatere probleme in sklope, za katere so zadolžena, že pričela delo na interni tipizaciji tako, da ta temelji na »stanju tehnike«. Nekatere dejavnosti teh podjetij in tehnične rešitve so tradicionalno že tipizirane. Podjetja so v obdobju, ko iščejo skupen splošen pristop za ustvarjanje pravil vzdrževanja elektroenergetskih postrojev.

Slovenska strokovna združenja imajo sedaj izjemno priložnost vključiti se v sistem prenosa strokovnih znanj v slovenski strokovni tehnični prostor in strokovno komentiranje ter tudi aktivno prispevati k »stanju tehnike«. Njihove ambicije je mogoče usmeriti v komentiranje in razlago »stanja tehnike«, preverjanja znanja in pooblaščanja strokovnjakov za posamezna znanja in storitve. Tako je mogoče učinkovito razširiti in intenzivirati dejavnost slovenske tehnične stroke.

Princip direktiv »novega pristopa« se preslika v nacionalno zakonodajo. V nacionalnih okvirjih se določi skrbnika, navadno je to resorno ministrstvo in standardizacijsko organizacijo, v Sloveniji je to Slovenski inštitut za standardizacijo.

Slovenska energetska zakonodaja je trinivojska. Energetski zakon opredeljuje akte energetskih podjetij in regulatorja – Javne agencije RS za energijo. Na temelju zahtev Uredb o izvajanju energetskih dejavnosti (prenos in distribucija) so podjetja dolžna izdelati obratovalna navodila za ves sistem in njegove dele ter pri tem upoštevati načela tipizacije. To velja tudi za področje zagotavljanja kakovostne oskrbe z energijo. Pri tem je treba upoštevati stanje tehnike, ki jih predstavljajo predvsem harmonizirani standardi.

Izobraževanja

Priročniki

Revije

Avtor