Oktobra 2006 je Slovenski inštitut za standardizacijo razglasil evropski standard EN 60204-1: junij 2006 za veljaven slovenski standard, ki pa je, tako kot večina, na voljo (zaenkrat) le v angleškem jeziku. Standard je nadomestil predhodnika iz leta 1997(IEC) in 1999(EN), ki sta navedena v vseh obstoječih in veljavnih slovenskih zakonskih in podzakonskih predpisih s področja varnosti strojev. Z njegovo razglasitvijo so se ustrezno spremenili in prilagodili tudi postopki preverjanja in meritev varnosti električne opreme strojev, ki so opisani v 18. poglavju tega standarda. Avtor tega sestavka je za potrebe izvajanj delavnice “Meritve varnosti električne opreme strojev” prosto prevedel to poglavje in ga opremil z ustreznimi komentarji, skicami in diagrami, ki prikazujejo tudi spremembe glede na stari standard. Sicer pa je standard dokaj obsežen in v osnovi namenjen bolj razvoju in proizvodnji strojev ter služi kot povezovalna osnova za izdelavo posebnih standardov za posebne skupine strojev.

Ko primerjamo predhodnike tega standarda, vidimo, da se novi vedno bolj oddaljuje od izvornega, ki izhaja v osnovi iz nemškega standarda Sicherheit von Maschinen, Elektrische Sicherheit von Maschinen, DIN VDE 0113, Teil 1 (Varnost strojev, električna varnost strojev, del 1). Iz tega standarda so bili izvedeni skoraj vsi predhodniki tega standarda.

Preverjanje po osemnajstem poglavju novega standarda IEC 60204 obsega :

1. preverjanje, da električna oprema stroja ustreza tehnični dokumentaciji;
2. preverjanje v skladu z ustrezno točko standarda v primeru zaščite pri posrednem dotiku s samodejnim izklopom;
3. izvajanje merjenja upornosti izolacije;
4. preskus dielektrične trdnosti izolacije;
5. preskus zaščite proti preostali napetosti in
6. preskus delovanja.

Vsa preverjanja morajo biti izvedena po navedenem vrstnem redu in morajo vedno vključevati točke a), b) in f), lahko pa eno ali več točk od c) do e).

Točka a) novega standarda je postala v primerjavi s predhodnim standardom bistveno določnejša in navaja podroben opis tehnične dokumentacije, ki mora biti ob preverjanju stroja na voljo.

To dejstvo bo gotovo otežilo preverjanje starejših strojev, kjer je tehnična dokumentacija stroja pogosto pomanjkljiva, izgubljena, poškodovana ali pa ne ustreza dejanskemu stanju stroja.

Če primerjamo predhodno verzijo standarda, vidimo, da se je ta bistveno spremenil v točki b), ki predpisuje način meritve neprekinjenosti zaščitnih tokokrogov. Standard iz leta 1997 v glavnem še sledi že omenjenemu nemškemu vzorniku. Novi pa podrobno predpisuje načine preskušanja posebej za TN- in posebej za TT- in IT-sisteme. Za slednje nas napoti na standard IEC 60364-6-61, ki ga je v letu 2006 nadomestila nova verzija IEC 60364-6:2006, Preverjanje, in v času izdaje standarda še ni obstajal.

Obstajata dva načina preskušanja neprekinjenosti zaščitnega tokokroga v TN-sistemih:

Prvi preverja neprekinjenost po novem lahko že s tokom med najmanj 0,2 A in približno 10 A iz SELV vira napetosti ≤ 24 V, a. c. ali d. c.

Ta že dolgo pričakovana in napovedovana novost sedaj dovoljuje uporabo navadnih merilnikov električnih inštalacij za preverjanje upornosti zaščitnih vodnikov strojev. Standard v opombi le priporoča kot zanesljivejšo meritev z večjimi toki zaradi praviloma majhnih upornosti zaščitnih tokokrogov. Po predhodnem standardu smo merili padce napetosti ob predpisanem vsiljenem merilnem toku 10 A. Ti padci so bili glede na prerez PE-vodnika maksimirani v posebni tabeli.

Po novem mora biti izmerjena upornost le v razredu velikosti, ki ustreza dolžini, prerezu in materialu zaščitnih vodnikov. Težave pri tem načinu meritve nastanejo pri kratkih in zaščitnih vodnikih večjih prerezov, katerih upornost ne presega nekaj mΩ. Pri zanesljivi meritvi tako majhnih upornosti se takoj pojavi vprašanje kompenzacije upornosti merilnih vezi in merilnega spoja. Rešitev je le štirivodno merjenje, ki pa navadno ni mogoče pri konvencionalnih merilnikih električnih inštalacij. Resolucije teh pa so navadno 10 mΩ, kar je odločno premalo.

Drugi preskus, ki sledi obveznemu prvemu, predpisuje načine preverjanja impedance okvarne zanke in ustreznosti odgovarjajoče naprave za nadtokovno zaščito stroja, zato moramo najprej preveriti impedanco okvarne zanke, kar storimo z izračunom ali pa z meritvijo. Zanimiva in zelo modra je opomba v drobnem tisku, ki pravi, da meritev impedance okvarne zanke lahko izvedemo le pri tokokrogih, kjer pogoji zaščite s samodejnim odklopom zahtevajo izklopni tok vse do 1 kA v predpisanem času. To pomeni pri omrežni napetosti 230 V impedanco 0,23 Ω. Točnost navadnih merilnikov Z_s oziroma I_k je namreč pri večjih kratkostičnih tokih že dokaj nezanesljiva zaradi deklarirane točnosti digitalnega merilnika. Pri močnih industrijskih zankah nam bo ostal na voljo le izračun upornosti zanke in zaupanje v korektno izvedbo inštalacije.

Drugi korak drugega preskusa pa je potrditev, da karakteristika ali nastavitev odgovarjajoče nadtokovne zaščitne naprave ustreza zahtevam, ki so podrobno opisane v posebnem normativnem dodatku standarda.

Ta zelo uporabni del standarda predpisuje različne pristope k preskušanju in dovoljuje odstopanja, ki upoštevajo višjo obratovalno temperaturo zaščitnih vodnikov delujočega stroja. Tam so navedeni pogoji za zaščito s samodejnim odklopom napajanja s pomočjo nadtokovne zaščitne naprave, največji odklopni časi, pogoji za zaščito z zmanjšanjem napetosti dotika pod 50 V (DIP!) in opisan način meritve impedance okvarne zanke.

Standardu sta dodani dve novi zanimivi tabeli. Prva razvršča stroje v tri skupine in še nekaj podskupin glede na stanje stroja in njegove električne opreme ter možnosti izvajanja obeh navedenih preskusov zaščitnih tokokrogov. Tabela razlikuje preskušane stroje glede na dovedeni zaščitni vodnik, stanje stroja ob dobavi oziroma montaži, ponovno preverjanje neprekinjenosti po ponovni montaži ipd.

Druga tabela pa navaja primere največjih dolžin kablov od vsake posamezne nadtokovne zaščitne naprave do odgovarjajočega bremena glede na različne elemente in nastavitve nadtokovnih zaščitnih naprav. Prav tako so v njej navedene največje dolžine kablov glede na prerez, impedanco vira napajanja stroja, odklopni čas varovalke, inštalacijskega odklopnika ali različne nastavitve.

Preskus izolacijske upornosti se ni zelo spremenil. Prilagodil se je le osnovnemu standardu SIST IEC 60364-6:2006, Preverjanje, ki že dovoljuje preskuse izolacije z zmanjšano preskusno napetostjo 250 V tam, kjer so v inštalaciji vgrajeni prenapetostni odvodniki tako, da jih zaradi meritve ni potrebno odklopiti.

Pri preskusu izolacijske trdnosti je novost, da ni več predpisana moč vira preskusne napetosti, ki je bila v predhodniku tega standarda najmanj 500 VA.

Tudi v postopku meritve zaščite proti preostali napetosti ni prišlo do opaznih sprememb.

Preskus delovanja stroja pa navaja zahtevo, da morajo biti preskušeni tokokrogi za električno varnost (na primer zaznavanje zemeljskega stika).

S tem prenovljenim standardom se je seveda tudi posodobil “Seznam standardov, katerih uporaba ustvarja domnevo o skladnosti proizvoda z odredbo o varnosti strojev”, Ur. l. RS, št. 85/2004.

Ugotovimo lahko torej, da so stroji varni, tudi če so jih preverjali pred razglasitvijo novega standarda, a če je na merilnem protokolu naveden standard predhodnik.

Izobraževanja

Priročniki

Revije

Avtor