Preverjanje s pregledom

Obseg preverjanja s pregledom je naveden v veljavnem Pravilniku o tehničnih normativih za nizkonapetostne električne inštalacije in se v bistvu ne razlikuje od postopkov, predvidenih v novem slovenskem standardu (ni v slovenskem jeziku).

Za prvo temo je primerna problematika razumevanja sistemov električnih inštalacij glede ozemljitve. Pojma sistem ozemljitve in vrsta zaščite pri posrednem dotiku se pogosto mešata, npr.: Sistem zaščite je TN-S.



Zelo različna so tudi razumevanja načinov izvedbe in označevanja navedenih sistemov inštalacij. Opisi v standardih SIST in JUS so identični. Če najprej pogledamo sistem TN, ki ima tri podsisteme, je ponazoritev prikazana s sliko ozemljitve ene točke sistema (navadno pri viru napajanja) in izpostavljenih prevodnih delov (priključenih porabnikov). Definicija sistema in podsistema zajame celotno sliko, od začetka (vira) do vseh porabnikov v tej veji, v praksi pa se tokokrog, ki se cepi v več tokokrogov, pogosto označuje z različnimi podsistemi (npr. razvod dvižnih vodov s TN-C ali TN-C-S, razvod od porabniških stikalnih blokov in dalje do porabnikov pa TN-S).

Pri inštalacijah, priključenih na javna distibucijska omrežja nizke napetosti, je tako možno izvesti sistem TN-S samo ob predvidevanju, da je mesto ozemljitve sistema na priključnem (merilnem) mestu. Do te točke je od dejanske ozemljitve vira (transformatorja) prisoten navadno le PEN vodnik.

Pri priključkih na javno distribucijsko omrežje se pojavljata dva pogosta problema pri določitvi dejanske izvedbe sistema. V prvem primeru je v pogojih, ki jih predpiše distributer, navedena zahteva za izvedbo sistema TT. Ob izdelavi priključka pa N (PEN) vodnik omrežja spojijo z zaščitnim ozemljilom porabnika ter tako onemogočijo izvedbo sistema TT. V drugem primeru pa je zadeva obratna. Distributer v pogojih za priključitev določi sistem TN in navadno zahteva tudi temeljsko ozemljilo. Ob priključitvi porabnika pa ne dovoli priključitve glavnega (dovodnega) PE vodnika porabnika na PEN vodnik v priključni točki na način, kot ga določa standard.

Pri preverjanju zaščite pred neposrednim dotikom so napogostejše pomanjkljivosti v stikalnih blokih. Pri namestitvah, kjer niso jasno razvidni pogoji za uporabo zaščit z ovirami, je pogosto izvedena pomanjkljiva izvedba s pregradami ali okrovi, npr. gole zbiralnice in deli varovalk tipa NV pod napetostjo ne zagotavljajo stopnje zaščite IP 2X pri odprtih vratih. V starejših stanovanjih je bila pogosta izbira zaščite pri posrednem dotiku s postavitvijo v neprevodne prostore in uporabo vtičnic brez zaščitnih kontaktov. S posodobitvijo ogrevanja se je v neposredni bližini pojavil radiator, kar je odpravilo pogoje, ki so zagotavljali navedeno zaščito.

V smislu protipožarne zaščite se pri dimenzioniranju vodnikov upošteva relacija   IB ≤ IN ≤ IZ. Pri zaključitvi tokokroga z vtičnico, katere nazivni tok je 16 A, uporaba neenačbe, pri večjih prerezih vodnikov, omogoča namestitev varovalke z nazivnim tokom večjim od 16 A, kar pogosto srečamo pri izvedenih inštalacijah. Namestitev teh varovalk omogoča trajno preobremenitev in posledično požarno ogroženost, ki je posebno poudarjena pri vgradnji v vnetljivih (lesenih) stenskih oblogah, pogosto brez zaščite v leseni odprtini.

Pri izbiri varovanja pred kratkim stikom so pogosti problemi z zagotavljanjem selektivnosti delovanja različnih tipov varovalk. Kadar je na višji stopnji taljiva varovalka, na nižji pa inštalacijski odklopnik, je v praksi pogosto uveljavljena dvostopenjska razlika neučinkovita. Pogosti so tudi primeri vgradnje varovalnih elementov s prenizko nazivno kratkostično zmogljivostjo. V stikalnih blokih večjih kratkostičnih moči povezave z zbiralnicami niso vedno izvedene tako, da ne bi prišlo do poškodb ob kratkem stiku (pogosto so brez tipskih preskusov kratkostične trdnosti). Predvsem v motorskih tokokrogih, kjer se uporablja dodatna zaščita pred preobremenitvijo (bimetalni rele), je, posebno pri majhnih tokovnih vrednostih, pogosta uporaba varovalke s previsokim nazivnim tokom, kar ne omogoča samodejnega izklopa napajanja ob okvari niti v času pet sekund.

Pri prepoznavanju nevtralnega in zaščitnega vodnika je pogosto, da se v sistemih TN-S in TT uporabljajo štirivodni kabli z rumeno-zelenim vodnikom, uporabljenim za nevtralni vodnik, ter ločenim zaščitnim vodnikom z enako barvno označbo. Razpoznavnost pripadnosti tokokrogom zaščitnih in nevtralnih vodnikov ter zaščitnih vodnikov tujih prevodnih delov je prej izjema kot pravilo.

Električne sheme v stikalnih blokih so zelo pogosto pomanjkljive in neskladne z izvedenim stanjem. Označevanje opreme je pogosto pomanjkljivo, označevanje kablov pa zelo redko, posebno na trasah in razcepih.

Pri povezavah vodnikov bodo navedene le pogoste pomanjkljivosti pri zagotavljanju zaščitnih funkcij: Zaporedna vezava zaščitnih vodnikov je prisotna v mnogih tokokrogih vtičnic, kjer so pri preskusih neprekinjenosti pogosto ugotovljene prekinitve. Praviloma so neustrezno izvedene priključitve vodnikov na prenapetostne odvodnike, katerih pravilno delovanje je včasih povsem onemogočeno. Tudi priključevanje frekvenčnih pretvornikov je večkrat v nasprotju s pravili EMC.

Preskusi

V praksi je bistveno manj neustreznih rezultatov meritev kot nepravilnosti v izvedbi in skladnosti s predpisi in standardi.

Rezultati meritev izolacijske upornosti so pogosto odvisni od pogojev okolja in njihovih časovnih vplivov na stanje izolacije. Neustrezni rezultati se npr. pojavijo pri novih podometnih inštalacijah, kjer je v razvodnicah prisotna vlaga zaradi nečitoče (vlažni ostanki malte ali gipsa). V suhih prostorih je po izsušitvi rezultat ustrezen tudi brez očiščenja. Nasprotno se dogaja pri izvedbi inštalacij v zemlji, če ne uporabimo ustreznega materiala. Nova inštalacija ima neoporečne rezultate meritev, sčasoma pa se lahko, predvsem ob prisotnosti vlage, v okolici pojavi tudi nevarna napetost dotika. Neustrezni rezultati meritve izolacijske upornosti se pojavijo tudi v tokokrogih z napravami, ki vsebujejo elemente prenapetostne zaščite. Tedaj je najpogostejša rešitev zmanjšanje merilne napetosti na 250 V.
Pri merjenjih kratkostičnih impedanc je treba razlikovati med okvarno zanko, ki mora ustrezati kriterijem izklopa napajanja v času 0,4 ali 5 s, ter kratkostično zanko, ki mora ustrezati kriterijem dovoljenega segrevanja in vpliva na selektivnost delovanja različnih nivojev varovanja. Previsoke izmerjene vrednosti impedanc okvarnih zank so prisotne v predhodno omenjenih motorskih tokorogih z dodano preobremenitveno zaščito, v tokokrogih, napajanih iz manjših UPS naprav, v krmilnih tokokrogih z manjšimi transformatorji, katerih sekundarna napetost je v območju II, sistemih IT, ki se napajajo iz manjših transformatorjev, ob pojavu druge okvare pa morajo (navadno) izpolnjevati pogoje sistema TN.
Pogosta posledica vgradnje zaščitnih stikal na diferenčni tok (RCD) v sistemih TN je namestitev oznake »Sistem zaščite TT«. Pogosto se namreč predvideva, da je vsak sistem, kjer je vgrajen RCD, posledično TT. Neustrezna je tudi oznaka »sistem zaščite«. Sistem (vrsta) zaščite je SAMODEJNI ODKLOP NAPAJANJA, ki je kot prevladujoča vrsta zaščite pred posrednim dotikom kar samoumeven, zato se ta pojem napačno uporablja pri označevanju SISTEMA INŠTALACIJE GLEDE OZEMLJITVE.

Najpogostejša napaka, ki vpliva na pravilnost delovanja RCD, je stik med PE in N vodnikom za zaščitnim stikalom. Pri uporabi v sistemu TN (nizka impedanca okvarne zanke) je posledica pogosto izklapljanje RCD ob sicer ustreznem stanju izolacije vseh faznih vodnikov. Pri uporabi v sistemu TT (višje ozemljitvene upornosti) pa tudi ob pojavu okvarnega toka na PE vodniku RCD ne deluje (izklopi nadtokovna zaščita).

Navedeni problemi so različno razporejeni po vrstah objektov z različnimi inštalacijami in tudi »geografskimi« navadami. Znani so primeri, ko so elektromonterji z nekega področja vodnik rumeno-zelene barve (PEN) dosledno priključevali kot fazni, ker je bila zapoved v distribucijskem okrožju: Obvezna barva ničnega vodnika je modra. Ker je kabel na nasprotni strani priključeval drugi monter (pregledi in meritve se pač ne izvajajo za vsako malenkost!), je ob vklopu »počilo«. Krivca seveda ni bilo, saj sta oba delala tako, kot so ju naučili!

Ker v Republiki Sloveniji za opravljanje pregledov in meritev električnih inštalacij (razen varnosti strojev) ni potrebno nobeno posebno dovoljenje, ki bi določalo kadrovske pogoje, obstaja nevarnost upada kvalitete izvedbe.

Standardizacija predvideva prvo in periodična preverjanja. V mnogih primerih se to urgentno izvaja po obisku inšpektorja, torej kot vrsta državne prisile. Redno pregledovanje in vzdrževanje bi seveda zelo zmanjšalo verjetnost okvar in nesreč. Učinkovita stimulacija je lahko ustrezno znižanje zavarovalne premije in drugih pogojev, ki jih lahko ponudijo in nadzirajo zavarovalnice.

Izobraževanja

Priročniki

Revije

Avtor