I. Standardi pri električnih inštalacij

Električne inštalacije so eno izmed poglavij standardizacije v elektrotehniki.

Standardizacija je organizirana na treh ravneh: mednarodni, regionalni in nacionalni. Mednarodna organizacija za standardizacijo v elektrotehniki je International Electrotehnical Commmision – IEC, v Evropi deluje CENELEC, v Sloveniji pa za standardizacijo elektrotehničnega področja, tako kot za splošno področje, skrbi Slovenski inštitut za standardizacijo – SIST.

• države članice so suverene pri pripravi in privzemanju standardov; uporaba standardov je prostovoljna,
• standardizacijski postopki so javni, v njih se skuša doseči kar najenakomernejša zastopanost vseh interesov (proizvajalci, uporabniki, državni in certifikacijski organi, razvojne in izobraževalne institucije, zavarovalnice); dokumenti se sprejemajo s konsenzom.

Standardizacijski postopki omogočajo pripravo koherentnih standardizacijskih dokumentov s kar najširšo veljavo. Vloga nacionalnih organov za standardizacijo v današnjem času zato ni toliko v pripravi lastnih standardizacijskih dokumentov, kakor je pomembno, da omogočajo zainteresiranim strokovnjakom sodelovanje pri skupni pripravi mednarodnih ali evropskih standardov.

Standardizacijski dokumenti so različni: dokumenti z oznakami IEC, EN, HD, SIST (DIN, JUS, BS ...) so izdani standardi. Osnutki novih evropskih standardov so označeni s prEN in prHD, osnutki novih slovenskih dokumentov pa z oSIST. Med standardizacijske dokumente nižjega reda štejemo tehnične specifikacije – TS, poročila – R, TP ali TR, predstandarde – ENV, vodila – G in podobno.

Standarde označujemo z oznako, ki je sestavljena iz številske oznake in letnice izdaje. Standardi na področju elektrotehnike po dogovoru nosijo številske oznake nad 50000. Še nadalje so številke med 50000 in 60000 rezervirane za oznake evropskih standardov EN, številke nad 60000 pa za mednarodne standarde IEC. Številke nad 60000 lahko nosijo tudi evropski standardi EN, kadar so v sistem evropske standardizacije privzeti mednarodni standardi, na primer EN 61140:2002 je evropski "prepis" mednarodnega IEC 61140:2001. Letnica pove, v katerem letu je bil dokument na voljo in označuje stanje tehnike, ki ga dokument odraža. Evropske dokumente države članice Evropske unije privzemamo v sistem nacionalne standardizacije. Privzem označimo tako, da pred oznako EN dodamo nacionalno oznako SIST, letnico pa zamenjamo z letnico privzema, na primer SIST EN 61140:2002. Povezava med mednarodno in evropsko standardizacijo je na področju elektrotehnike izredno močna; kar tri četrtine evropskih standardov je neposredno privzetih mednarodnih standardov IEC, še nadaljnjih nekaj odstotkov evropskih dokumentov pa nastane na njihovi podlagi z manjšo spremembo.

Področje električnih inštalacij ima v Evropi kar nekaj standardizacijskih posebnosti. Pretežno sodi v tistih nekaj odstotkov standardov, kjer je mednarodni standard le podlaga za pripravo evropskega standarda in dokumenta nista istovetna. K temu je prispevala predvsem prednost, ki jo je v prejšnjem stoletju imela tehnično bolj razvita Evropa pred ostalim svetom. Sočasno s spoznavanjem uporabne vrednosti električne energije se je razvijalo tudi spoznavanje njenih nevarnosti in pogojev za varno uporabo. Varnost, enotnost in nadzor nad električnimi inštalacijami so evropske države ob pomanjkanju standardov sprva reševale zakonodajno, na začetku vsaka po svoje v skladu s tempom lastnega razvoja. Ker pa so inštalacije tako zelo razširjene in je vsaka sprememba za poenotenje povezana z velikanskimi stroški, se vplivi različnih evropskih nacionalnih zakonodaj poznajo še sedaj.

Da je danes na področju električnih inštalacij v Evropi mogoče privzeti mednarodni standard, je iz njega treba odstraniti vse elemente, ki so na drugačen način opredeljeni v nacionalnih zakonodajah. Te spremembe so v splošnem tako velike, da dokumenta, ki ostane, v evropski standardizaciji niti ne označijo več z oznako EN, ampak z oznako HD – harmonizacijski dokument. Za harmonizacijske dokumente HD tudi ne velja številčenje, ki velja za standarde v elektrotehniki, temveč imajo lastno številčenje od 1 dalje.

Mednarodni standardi za področje električnih inštalacij nosijo oznako IEC 61364. To je velika družina standardov, ki obsega okvirno štirideset dokumentov, razvrščenih v nekaj večjih poglavij. Kot primer vzemimo IEC 60364-4-41:2005, Nizkonapetostne električne inštalacije – 4-41. del: Zaščitni ukrepi – Zaščita pred električnim udarom. Evropski standardi tega področja so do nedavnega imeli oznako HD 384, s tem da so bila posamezna poglavja označena z enakimi številkami: HD 384.4.41 S2:2000. S2 pomeni, da gre za drugo izdajo dokumenta s to oznako. V standardih IEC  61364-4-41 in HD 384.4.41 je torej obravnavano isto področje, le da so v dokumentu HD nekatera določila spuščena. Ni redkost, da se dokument HD sklicuje celo na kakšno starejšo izdajo dokumenta IEC. HD 384.4.41 S2:2000 ima za osnovo izdajo IEC 61364-4-41 iz leta 1992. Ker pa se v današnjem času čedalje bolj poudarja približevanje evropske standardizacije mednarodni, nove izdaje dokumentov sicer še vedno nosijo oznako HD, dobile pa so že mednarodno številko: HD 60364-5-51:2006.

V Sloveniji moramo po evropskih načelih privzeti evropski dokument: SIST HD 384.4.41 S2:2000. Vendar pa v Sloveniji nimamo zakonodaje, ki bi posamezne dele urejala drugače kot standard, saj je bila standardizacija v elektrotehniki v našem prostoru vedno vezana na mednarodno standardizacijo. Stari standardi JUS so bili prepisani takratni najnovejši standardi IEC in vsebina JUS N.B2.741 je bila istovetna z vsebino IEC 61364-4-41. Zato v Sloveniji vzporedno z evropsko implementacijo mednarodnega standarda SIST HD 384.4.41 v električnih inštalacijah sprejmemo tudi mednarodni izvirnik kot SIST IEC 60364-4-41:2006 z najnovejšo polno vsebino.

II. Tehnična zakonodaja v Sloveniji

Ko je Republika Slovenija stopila na pot samostojnosti, je bilo nujno treba poskrbeti, da bo nova država tudi pravno primerno urejena. Bili so pripravljeni novi temeljni akti; za tehnično zakonodajo, ki pa je povsem preobsežna, da bi se lahko pripravila dovolj hitro, pa je bila določena začasna nadaljnja uporaba stare zakonodaje. V Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/1991-I) je v 4. členu tako zapisano: "... do izdaje novih tehničnih predpisov se smiselno uporabljajo obstoječi predpisi bivše SFRJ."

S tem je bila podaljšana veljavnost tudi ureditvi področja nizkonapetostnih električnih inštalacij, ki ga ureja Pravilnik o tehničnih normativih za nizkonapetostne električne instalacije (Ur. l. SFRJ, št. 53/1988). Ker sodijo električne inštalacije med gradbene proizvode, je bila temu pravilniku ponovno podaljšana veljavnost z Zakonom o gradbenih proizvodih. Pravilnik o tehničnih normativih za nizkonapetostne električne inštalacije se izključno sklicuje na 19 standardov JUS, ki imajo s tem (še vedno) status obveznih standardov, čeprav so to tuji nacionalni standardi in jih nismo nikoli privzeli v sistem slovenske standardizacije.

Po drugi strani pa smo si kaj kmalu po osamosvojitvi zastavili za cilj vključitev na enotni trg Evropske unije in s tem začeli postopek prilagajanja slovenske zakonodaje evropski. To je bila namreč najpomembnejša in najzahtevnejša naloga, ki jo je Evropska unija naložila Sloveniji kot pogoj za vstop.

Danes je Slovenija že več kot dve leti polnopravna članica Evropske unije, kar pomeni, da bi vsaj že toliko časa morali imeti svojo zakonodajo usklajeno z evropsko. In na vseh področjih, ki jih Evropska unija neposredno ureja, je tudi res tako. Žal za električne inštalacije posebne direktive ni, zato skladnost tega področja ni bila med pristopnimi pogoji.

Notranji trg Evropske unije je opredeljen kot prostor, na katerem poteka prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Vendar pa je to mogoče doseči le, če se zakonodaje posameznih držav vsebinsko med seboj ne razlikujejo. Evropska unija je to dosegla s pripravo direktiv, ki vključujejo temeljna določila in so naslovljene na vse države članice, ki jih morajo vsebinsko prenesti v lastne zakonske akte.

Temeljni evropski direktivi za zagotavljanje delovanja enotnega evropskega trga sta Direktiva o splošni varnosti proizvodov in Direktiva o proizvajalčevi odgovornosti za proizvod.

Direktiva o splošni varnosti proizvodov (General Product Safety Directive - 92/59/EGS) je v našo zakonodajo prenesena kot Zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP) (Ur. l. RS, št. 23/99, 101/2003), ki proizvajalcem nalaga dolžnost, da smejo dati v promet izključno varne proizvode. Direktiva o proizvajalčevi odgovornosti za proizvod (Product Liability Directive - 85/357/EGS) pa je pri nas zapisana v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVP) (Ur. l. RS, št. 20/98). Ta vzpostavlja proizvajalčevo odškodninsko odgovornost za škodo ali poškodbe zaradi napake na proizvodu.

V praksi ta dva zakona nalagata proizvajalcem dolžnost uporabe standardov tudi na področjih, kjer ni drugih podzakonskih aktov. Hkrati pa iz njiju izhajajo tudi pravice, saj lahko proizvajalec z uporabo standardov dokaže varnost svojega izdelka in se izogne odgovornosti za morebitno nastalo škodo, ki jo je povzročil njegov izdelek kljub upoštevanju vseh določil.

Zakonsko podlago za sklicevanje na slovenske standarde v predpisih postavljata

Zakon o standardizaciji (Ur. l. RS, št. 59/99) in Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Ur. l. RS, št. 59/99). Prvi v 23. členu govori o prostovoljnosti uporabe standardov: Uporaba standardov SIST je prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba določena s predpisom;" drugi pa v 5. členu omogoča sklicevanje na standarde v predpisih: "S tehničnim predpisom se lahko določi, da se domneva, da je proizvod skladen z zahtevami predpisa, če proizvod ustreza zahtevam neobveznih standardov, na katere se predpis sklicuje."

Zakon sicer v 35. členu dopušča izjemo, da se standardi pri pripravi razpisa ne uporabijo, kadar uporaba standardov ni združljiva z obstoječim stanjem tehnike in bi to vodilo v nerazumno visoke stroške. Vendar pa hkrati pozneje določa, da je v takih primerih treba določiti nove usmeritve delovanja, da v prihodnje ne bo več prihajalo do takšnih situacij.

Nadalje zakon tudi opredeljuje, da 31. člen ne velja za energetske objekte, vendar pa zanje postavlja vsebinsko sorodne zahteve v členu 116a. Hkrati pa v prilogi II električne inštalacije ter strelovode klasificira med gradbena dela in ne na energetsko področje. Pri poglavju o naročanju gradenj pa upoštevanje 31. člena ni izvzeto.

Sklep

• V slovenskih standardih o nizkonapetostnih električnih inštalacijah je zajeto zadnje stanje tehnike tega področja.
• Pri nizkonapetostnih inštalacijah trenutno obstaja razkorak med trenutno veljavnim pravilnikom na eni strani ter v Sloveniji veljavno evropsko zakonodajo in standardi na drugi strani.
• Rešitev dvotirnega stanja nikakor ni enostavna. Kdor želi kljub obveznostim, ki jih nalaga pravilnik, načrtovati kakovostne sodobne inštalacije, mora dobro poznati tako pravilnik kot tudi vsebine novih standardov in ustrezno upoštevati strožjo zahtevo.
• Posebno pozornost je treba posvetiti pripravi projektov, ki so pod pristojnostjo Zakona o javnih naročilih.
• Pri pripravi projektov za tuje naročnike verjetno uporaba JUS ne bo sprejemljiva rešitev. Podjetja, ki se v svoji praksi omejujejo le na uporabo pravilnika, se utegnejo znajti v podrejenem položaju pri pridobivanju večjih (mednarodnih) projektov.

Za nizkonapetostne inštalacije je v pripravi nova zakonodaja, ki se bo v skladu z evropskimi pravnimi načeli morala na tak ali drugačen način nasloniti na najnovejše veljavne standarde.

Izobraževanja

Priročniki

Revije

Avtor