Agencija Poti - Analiza in odpravljanje vzrokov okvar

Eno izmed področij, ki ga metoda TPM – Total Productive Maintenance ali po slovensko CPV – celovito produktivno vzdrževanje temeljito obravnava, je tudi orodje analize odpovedi. Tu ne gre samo za golo analizo, temveč za skupek aktivnosti, ki se izvedejo po nastali okvari. Kljub vsem naporom, ki jih vlagamo, da bi preprečili pojav okvar na opremi, se odpovedi vseeno dogajajo.

Standard EN 13306 obsega naslednjo razlago: “Odpoved je prenehanje zmožnosti za opravljanje zahtevane funkcije. Po odpovedi ima sredstvo okvaro, ki je lahko popolna ali delna. Odpoved je dogodek, okvara pa stanje.”

Dogajajo pa se nam odpovedi in okvare, nekatere prvič, nekatere pa se ponavljajo. Ko se pojavijo, ni časa za iskanje “krivca”, temveč moramo odreagirati tako, da čimprej vzpostavimo “normalne” proizvodne pogoje. Temu v žargonu pravimo “gašenje problema”. Kasneje lahko poiščemo odgovorne, ki so “zakrivili” okvaro. Toda to nam glede na preteklo situacijo nič ne koristi, kajti škoda je že bila storjena. Tudi če najdemo “krivca”, ne moremo preložiti vse odgovornosti na samo eno ali dve osebi, saj vsi nosimo delež odgovornosti. Po filozofiji TPM smo v primer vključeni vsi, ne glede na področje dela, zato je prav, da se iz takih primerov tudi vsi kaj naučimo. Toda kako?

Treba je narediti analizo, ugotoviti vzroke in jih s primernimi ukrepi odpraviti. Takšno obvladovanje okvar bi lahko imenovali ANALIZA ODPOVEDI.

“Po standardu EN 13306 je analiza odpovedi logična, sistematična preiskava sredstva, ki je odpovedalo, s ciljem prepoznati in analizirati mehanizme, vzroke in posledice odpovedi.”

Za najbolj osnovno izvedbo ne potrebujemo nič drugega kot prostovoljca ali določeno osebo, formular ter čas, da tak primer kakovostno obdelamo.

V vsakem podjetju bi bilo idealno, če bi vsi (mojstri, vzdrževalci, tehnologi …) razumeli princip analize odpovedi, vendar iz prakse vemo, da ni tako. Analizo lahko najbolje opravi mehanik, orodjar, elektronik, ključavničar, inženir … Izkušnje kažejo, da je zares kakovostne analize sposobno narediti le malo ljudi. Razlogi najbrž tičijo v tem, da ne zadošča zgolj teorija, temveč je nujne prakse.

Primer rešimo najlaže, če določimo vodjo analize, ki s pomočjo in sodelovanjem drugih udeležencev skuša odkriti in odpraviti pravi vzrok za odpoved.

Vodja analize je oseba, ki prevzame odgovornost, da bo primer izpeljala po korakih od začetka do konca.

Kar najhitreje po pojavu zastoja, ko je spomin vseh vključenih še svež in tema aktualna. Da se izognemo nepotrebnim pogajanjem, kdaj izdelati poročilo, je dobro opredeliti, kdaj se odpoved analizira. Določitev izvedbe analize lahko opredelimo po času, npr. po zastoju, ki je daljši od 60 minut ali po frekvenci za pogoste in kratke ponavljajoče okvare.

Poleg splošnih podatkov o enoti, kjer se je zgodila okvara, točno identifikacijo delovnega sredstva, točen čas nastopa okvare (datum, ura in minuta …) čim natančneje opišemo, v kakšnem stanju se je nahajal stroj ob prihodu na mesto dogodka, nato pa zabeležimo vse storjene kurativne aktivnosti, ki so nas pripeljale do zasilnega ali trajnega delovanja stroja.

Kurativno vzdrževanje obsega dva osnovna tipa:

Čas okvare zajema čas od trenutka, ko se okvara pojavi, do trenutka, ko so se vzpostavili pogoji za normalno delovanje stroja ali opreme. Ta čas lahko razčlenimo na: reakcijski čas, diagnostiko, morebitno dostavo rezervnih delov, čisto popravilo in čas ponovnega zagona.

3. Načrt aktivnosti za izboljšanje

V tem delu še ni bil ugotovljen vzrok nastale okvare, zato se prve aktivnosti nanašajo na izboljšanje časov intervencije.

4. Iskanje pravega vzroka

To je ključna točka. Bolj kot se potrudimo, da bi našli vzrok, več je možnosti, da se nam enaka napaka ne bo več ponovila. Pri iskanju pravega vzroka je potrebne že nekoliko več spretnosti. Nekoliko lažji so primeri, ko je prisoten en sam vzrok, če pa je prisotnih več ali če gre za kombinacijo vzrokov za nastalo situacijo, postane reševanje že zelo zahtevno.

Nastale okvare so večinoma posledica neizvedenih ali nepravilno izvedenih operacij upravljanja in vzdrževanja strojev ter tudi slabe zasnove strojev. Stroj se ne ustvari sam, sam se tudi ne upravlja in vzdržuje. Čeprav je človeško delo v mnogih primerih nadomestila višja tehnika, je še vedno potreben nekdo, ki opravi tisto, kar zaenkrat s tehniko še ni možno. Vzrok vseh okvar je torej človek, ki ustvarja, upravlja ali vzdržuje sredstva.

Če smo bili pri ugotavljanju vzrokov okvar dovolj spretni, nam naslednja faza, določitev “preventivnih aktivnosti”, ne bi smela povzročati večjih težav. Vendar to niso edini načini obvladovanja odpovedi, saj obstajajo primeri, ko pristanemo na okvaro. Tedaj smo seveda nanj optimalno pripravljeni, da nam tak dogodek ne predstavlja višjih stroškov, kot bi jih imeli z ustrezno preventivo. Zavestno sprejemanje, da stroj uporabimo do skrajnih mej, ko določen element odpove, so redki, saj nas kurativa še vedno najbolj udari po žepu.

Najpogosteje so to določene vzdrževalne aktivnosti. Kadar gre za lažja dela, ki jih izvajajo operaterji v proizvodnji, jih imenujemo samostojno vzdrževanje*, zahtevnejša vzdrževanja na višjih nivojih pa planirano vzdrževanje**. Aktivnost zapišemo v evidenco, če je potrebno izvedemo izobraževanje ali usposabljanje ter poskrbimo za vse pogoje in redno izvajanje. Za kompleksnejše ali ponavljajoče primere lahko dodatno izdelamo tehnološki postopek ali standard, kjer podrobneje opišemo izvedbo operacije.

- samostojno vzdrževanje* je vzdrževanje, ki ga izvaja operater v proizvodnji. Navadno so to preprosta dela, kot so čiščenje, mazanje, vizualne kontrole, pritrjevanje in podobno.

- planirano vzdrževanje** so zahtevnejša vzdrževalna dela (od preventive do napovednega vzdrževanja).

Izobraževanja in urjenja za operacije upravljanja naj bi bila čimbolj praktična, na samih sredstvih ali še bolje s posebnimi učnimi pripomočki, ki so kopija sredstev in dejanskih razmer. Vendar za vsako operacijo je skoraj nemogoče zapisati standard in izvesti izobraževanje, zato je smiselno, da to izvedemo tedaj, če se problematika ponavlja, če neizvedba ali slaba izvedba vplivata na varnost, kakovost, zanesljivost in prihranke.

Vedno se je treba vprašati, če podoben problem lahko nastane tudi drugje. Takrat pridobljeno izkušnjo in tudi rešitev, prenesemo, kapitaliziramo. Kadar dana rešitev zaradi prezahtevnosti, velikih denarnih vložkov … predstavlja nemogočo izvedbo, lahko pridobljeno izkušnjo vseeno zapišemo in jo skušamo upoštevati pri nabavi ali izvedbi nove opreme.

S predpisom izbrane aktivnosti težav še nismo rešili v celoti. Da bi se prepričali o uspešnem delu, je potrebno kasnejše preverjanje, ali nam vse izvedene aktivnosti dejansko prinašajo želene rezultate.

V sklopu posamične odpovedi se ocenijo direktni stroški, kot so stroški rezervnih delov, stroški storitev vzdrževanja …

Poleg finančnega ovrednotenja izgube odpovedi poznamo še druge standardne kazalnike učinkovitosti vzdrževanja, kot sta; povprečni čas med odpovedma - PČMO in povprečni čas za popravilo – PČZP…

Z opisom, analizo in izvedbo primernih aktivnosti lahko preprečimo ponavljanje in pojavljanje zastojev ali jih izničimo.

Z rednim sistematičnim obravnavanjem in analiziranjem odpovedi se korak za korakom približamo boljšim rezultatom zanesljivosti, vzdrževalnosti in vsem ostalim fazam vzdrževanja. Toda takšen pristop ni najboljši. Podjetja, ki si želijo višjo stopnjo produktivnosti, to dosežejo s celovitim produktivnim vzdrževanjem, ki je eden izmed najbolj znanih in razširjenih pristopov v svetu.

Vir: Nakajima, Seiichi.La Maintenance Productive Totale (TPM) Mise en oeuvre. AFNOR, Pari sLa Defense1989. ISBN

Več o tematiki tega članka

Izobraževanja

Revije

Avtor