Pred časom je na uredništvo revije pisal bralec, da mu je obrtnik izvedel manjšo razširitev električne inštalacije (dodatno vtičnico), a tako, da zaščitni vodnik ni bil priključen. Uporaba takšne vtičnice je lahko smrtno nevarna. Ta in podobni primeri so nas vzpodbudili, da to problematiko obdelamo temeljiteje v pričujočem prispevku.

Uvod

Zelo pogosto se zgodi, da lastniki ali najemniki stavb ali stanovanj, sami, čeprav za to niso kvalificirani, izvajajo manjša elektroinštalacijska dela. Posledica je nestrokovno izvajanje del, ki lahko predstavljajo življenjsko nevarnost za uporabnike. Sem spadajo predvsem izvajanja dodatnih priključkov (npr. vtičnic, svetil ipd.) in zamenjava električne opreme (npr. okvarjenih vtičnic, stikal, okovov v svetilkah ipd.).

Zgodi pa se tudi, da strokovno usposobljeni inštalaterji izvedejo kakšna dela pomanjkljivo in napačno. Pogosto so napake posledica nezadostnega poznavanja tehniške regulative. Žal so redki med njimi, ki po opravljenem delu poleg vizualnega pregleda opravijo še ustrezne meritve, s katerimi edino lahko potrdijo ustreznost opravljenih del na električni inštalaciji z zahtevami iz predpisov in standardov in tako zagotovijo varno uporabo.

Ker je starost električnih inštalacij zelo različna, se tudi izvedbe, opravljene po takrat veljavnih predpisih, razlikujejo. To je še posebej očitno pri izvedbah, ki so uporabljale ničenje (Ur. l. SFRJ, št. 43/1966); tam je bila pri enofaznih napeljavah najpogosteje uporabljena dvovodna napeljava (fazni + nični vodnik) tako, da je delitev ničnega vodnika na nevtralni (N) in zaščitni (PE) izvedena pri porabniku oz. v vtičnicah. Deloma se je uporabljal tudi princip cepljenja ničnega vodnika v najbližji razvodnici, kar je bila ustreznejša izpeljanka, najmanj pa cepljenje že v razdelilniku.

Žal distribucijska podjetja nimajo ustreznih podatkov o številu električnih inštalacij v stanovanjskih zgradbah, kjer je uporabljen dvovodni (oz. štirivodni) sistem napeljav, tj. ničenje. Njihova ocena se glede na območja, ki jih posamezno podjetje pokriva, le malo razlikujejo, tako da ocenjujejo, da je takih napeljav do 90 %.

Pregled tehniške regulative za električne inštalacije zgradb

V kraljevini Jugoslaviji so veljali od leta 1921 predpisi Zveze nemških elektrotehnikov (VDE). Leta 1936 je država izdala Uredbo za izdelavo vodnikov in instalacijskih cevi ter pribora. Na tem področju (izdelava elektrotehniškega materiala) je bil zelo aktiven Jugoslovanski elektrotehniški kontrolni odbor (JELKO), ki je podeljeval kontrolni znak.

• zaščitno izoliranje,
• mala napetost,
• ničenje,
• zaščitna ozemljitev,
• sistem zaščitnih vodnikov,
• zaščitna napetostna stikala,
• zaščitna tokovna stikala in zaščitni ločilni transformator.

Pri električni inštalaciji zgradb se je na osnovi tega pravilnika, pretežno uporabljal zaščitni ukrep ničenje. Čeprav je ta predpis že predvideval ločevanje ničnega vodnika v nevtralni in zaščitni vodnik, so večino napeljav gradili dvo- (fazni + nični vodnik) in štirivodno (trije fazni vodniki in nični vodniki). V nadaljevanju bomo obravnavali le enofazne inštalacije, saj so v stanovanjskih zgradbah najpogostejše.

Leta 1988 je izšel nov Pravilnik o tehničnih normativih za nizkonapetostne električne instalacije (Ur. l. SFRJ, št. 53/1988), ki velja še sedaj. V njem je citiranih 19 standardov JUS, ki imajo zaradi tega status obveznih standardov.

Formalno citirani standardi JUS veljajo še danes, čeprav smo med tem postali člani EU in tako zavezani k uporabi standardov, ki veljajo v EU (EN oz. HD) in smo jih že sprejeli v nacionalno standardizacijo.

Iz obeh pravilnikov so izločene inštalacije za rudnike, eksplozijsko ogrožene prostore, električno vleko, ladje, cestna vozila, strelovode, razsvetljavo ulic in drugih javnih površin, proizvajalno opremo v industriji in opremo za medicinske namene.

V obeh pravilnikih pa nista predvidena obseg in pogostnost kontrole inštalacij, ki so bile zgrajene po zahtevah, navedenih v predhodnem pravilniku oz. predpisu. Glede na razmeroma kratko življenjsko dobo opreme, predvsem npr. vodnikov G (po JELKO: NG), ki imajo gumijasto izolacijo bi to bilo še posebej potrebno.

Po sedaj veljavnem pravilniku obstaja na osnovi 8. točke obveznega standarda JUS N.B2.730 določilo, da pogostnost periodičnih pregledov in preskusov določi projektant s projektom ali odgovorna oseba za vzdrževanje inštalacij. Žal tega določila projektanti in vzdrževalci najpogosteje ne upoštevajo, tako da navodila za izvajanje periodičnih pregledov in preskusov za posamezne zgradbe večinoma ne obstajajo. Tudi nekateri kasnejši predpisi se tega problema niso dotaknili (npr. Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj; Ur. l. RS, št. 20/04).

• Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Ur. l. RS, št. 29/92),
• Zakon o standardizaciji (Zsta-1) (Ur. l. RS, št. 59/99),
• Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS), (Ur. l. RS, št. 59/99 in 37/04), 
• Pravilnik o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej^* (Ur. l. RS, št. 27/04), 
• Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda s pravilnikom o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Ur. l. RS, št.119/04),
• Pravilnik o elektromagnetni združljivosti (EMC), (Ur. l. RS, št. 84/01),
• Seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda s predpisi o elektromagnetni združljivosti (EMC), (Ur. l. RS, št. 77/03), 
• Zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP-1), (Ur. l. RS, št. 101/03), , (Ur. l. RS, št. 101/03),
• Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, (Ur. l. RS, št. 114/03), 
• Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, (Ur. l. RS, št. 125/03), 
• Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, (Ur. l. RS, št. 20/04),
• Zakon o graditvi objektov (ZGO), (Ur. l. RS, št. 110/02 in 47/04),
• Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (Ur. l. RS, št. 31/04),
• Seznam standardov, ki dopolnjuje seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov za nameravano uporabo (Uradni list RS, št. 103/02, 29/02, 58/03, 133/03 in 3/04), (Ur. l. RS, št. 33/04).
  
  Med pomembnimi novejšimi dokumenti velja posebej poudariti naslednja standarda:
• SIST HD 384.6.61 S1:2000, Električne inštalacije zgradb – 6. del: Preverjanje – Poglavje 61: Prvo preverjanje in
• SIST ES 59009:2000, Pregledi in preskušanja električnih inštalacij zasebnih zgradb.

Izvedbe starejših inštalacij

V pretežni večini starejših inštalacij zgradb je zaščita pred električnim udarom, takrat imenovana "zaščita pred previsoko napetostjo dotika", izvedena z ničenjem. Predpis, ki je dovoljeval ničenje, je veljal do 2. marca 1989, ko je pričel veljati Pravilnik, ki velja še sedaj. Ker je od prenehanja veljavnosti prejšnjega pravilnika minilo le dobrih petnajst let, je inštalacij, kjer je uporabljen zaščitni ukrep ničenje, še veliko. Življenjska doba napeljav s PVC izolacijo, ki so jo že takrat uporabljali, je od 30 do 40 let in zato ni bilo potrebe po zamenjavi. Ugotovimo pa lahko, da je še kar nekaj napeljav izvedenih z vodniki G (po JELKO: NG), ki imajo gumijasto izolacijo, katerih življenjska doba pa je precej krajša. Prav pri slednjih pa je povečana obremenitev posameznih vodnikov zaradi vedno pogostejše in množičnejše uporabe novih električnih porabnikov – gospodinjskih aparatov in strojev, močno skrajšala življenjsko dobo izolacije vodnikov.

Slika 1: Različne vezave zaščitnega kontakta vtičnice pri ničenju

Pravilnik iz leta 1966 je predvideval poleg ničnega vodnika (sive barve) uporabo posebnega zaščitnega vodnika (rumeno-zelene barve), ki se lahko loči na hišnem priključku ali za števci posameznih odjemalcev. Vendar se je večina napeljav izvajala dvovodno (zaradi prihranka), torej se je ločevanje ničnega vodnika uporabljalo šele na opremi, npr. vtičnici, kar je pri zamenjavi opreme lahko privedlo do zamenjave vodnikov, ki je lahko povzročila poškodbo, tudi smrt uporabnika. Do zamenjave je prihajalo tudi zaradi neupoštevanja ločevanja barv vodnikov, saj je takrat zelo pogosto primanjkovalo vodnikov različnih barv in je bila vsa napeljava izdelana v eni barvi. Nekoliko zanesljivejši je bil sistem, pri katerem se je cepljenje ničnega vodnika izvajalo v najbližji razvodnici.

Obnova starejših inštalacij

Do posegov v starejše inštalacije prihaja predvsem zaradi:
- razširitev z dodatno opremo, npr. svetili, vtičnicami ipd.,
- obnove posameznih prostorov, najpogosteje kopalnic ali kuhinj,
- obnove celotne inštalacije zaradi dotrajanosti,
- gradbene obnove zgradbe ali stanovanja.

V prvem primeru je potrebno ugotoviti stanje inštalacije ter možnost predvidene dodatne obremenitve. Če je inštalacija predvsem napeljava neprimerna za nadaljnjo uporabo, jo moramo v celoti zamenjati. Izvajamo jo po novem projektu z upoštevanjem novih predpisov.

V drugem primeru obnova zajema npr. kopalnico in/ali kuhinjo. Obnove teh prostorov se lotimo lahko iz različnih vzrokov, pogosto gradbenih in električnih (zaradi namestitve nove opreme). Pri obnovi električne inštalacije upoštevamo nove predpise.

V tretjem primeru s pregledom in ustreznimi meritvami ugotovimo dotrajanost inštalacije, najpogosteje napeljave. Če je napeljava izvedena z vodniki G (po JELKO: NG), lahko že z vizualnim pregledom ugotovimo njeno dotrajanost.

V četrtem primeru izvajamo inštalacijo na osnovi novega projekta ob upoštevanju veljavnih predpisov.

Razen v prvem primeru moramo glavni razdelilnik prilagoditi trovodnemu odjemu do stanovanjskega razdelilnika, kjer obnavljamo inštalacijo stanovanja.

Slika 2: Obnova razdelilnika, prva izvedba

S posodobitvijo glavnega razdelilnika dosežemo, da obstoječe napeljave ostanejo priključene po starem sistemu (ničenje ali TN-C sistem), novi tokokrogi pa so prilagojeni veljavnim predpisom, ki zahtevajo ločene N in PE vodnike (TN-S sistem). Da uskladimo “staro in novo”, moramo v glavnem razdelilniku vgraditi dodatno zbiralko, ki jo označimo kot PEN. Nanjo priključimo PEN vodnike obstoječih tokokrogov (stare inštalacije), ki jih premestimo iz N-letve ter PE vodnike novih tokokrogov. Tak način izvedbe nam prikazuje slika 2.

Slika 3: Obnova razdelilnika, druga izvedba

Možna pa je tudi izvedba (slika 3), ki nam predvsem optično jasno prikazuje delitev med PEN in PE vodnikom. Tedaj vgradimo v glavnem razdelilniku dve zbiralki, ki ju označimo kot PE ter PEN. Tako se izognemo, da ni na PE zbiralko priključen noben PEN vodnik, po katerem v normalnem obratovanju teče delovni tok kot posledica priključitve tokokroga po starem načinu (TN-C sistem). Tehnično gledano ni med prvo in drugo rešitvijo nobene razlike.

Obstaja še precej stanovanjskih inštalacij, kjer je le na dovodu nameščeno zaščitno stikalo RCD (FI) z nazivnim diferenčnim tokom I_∆n ≤ 0,5 A, skladno s 136. členom veljavnega pravilnika, da bi se zmanjšala nevarnost v prostorih, v katerih obstaja nevarnost za požar. Stikalo z I_∆n ≤ 0,5 A na podlagi novejših ugotovitev ne zagotavlja zadostne zaščite, zato je potrebna zamenjava z zaščitnim stikalom na diferenčni tok z nazivno vrednostjo delovalnega toka 300 ali 100 mA. Če pa za zaščito v kopalnici (vtičnica v coni 3) ni stikala na diferenčni tok z nazivno vrednostjo 30 mA, namestimo na dovodu kar tega. Če pa že obstaja, mora biti glavno RCD zaščitno stikalo tipa S (selektivno).

Pregledi in preskusi na starejših inštalacijah

Da bi ugotovili stanje starih inštalacij, poleg vizualnega pregleda izvedemo tudi meritve izolacijskih upornosti, upornosti kratkostičnih (okvarnih) zank in ozemljitvene upornosti ozemljila (če obstaja). Zanesljivo lahko trdimo, da napeljava z G vodniki zaradi svoje starosti, nikakor ne ustreza več varnostnim zahtevam, četudi je njena izolacijska vrednost zadovoljiva. Vrednosti upornosti kratkostični (okvarnih) zank morajo ustrezati zahtevam predpisov, ki so veljali takrat, ko je bila napeljava izvedena. Na tej osnovi izvajamo kontrolne meritve in na podlagi rezultatov oblikujemo ustrezne zaključke.

Standard SIST ES 59009, Pregledi in preskušanja električnih inštalacij zasebnih zgradb ponuja obilo rešitev, ki jih lahko uporabimo tudi pri preverjanju starejših električnih inštalacij zgradb. S sprejetjem tega standarda smo dobili dokument, ki obravnava zelo pogosto področje električnih inštalacij. Standard vključuje splošne informacije glede obveznosti (odgovornosti) lastnika in najemnika in odgovornosti inštalaterja, ki izvaja električno inštalacijo (v našem primeru obnavlja oz. izvaja popravila). Za uporabo tega standarda ni omejitev. V nekaterih državah so odgovornosti lastnikov in najemnikov določene z zakonom. Standard določa, da lastnik preda najemniku električno inštalacijo v dobrem stanju in vzdrževano za predvideno uporabo. Najemniki so dolžni vzdrževati inštalacijo tako, da je varna, in zagotoviti, da nujna popravila izvajajo samo strokovne osebe.

Zanimivo je poglavje za izvajanje periodičnih pregledov in preskusov. Če ne obstajajo nacionalni predpisi, je potrebno po tem dokumentu izvajati preglede vsaj vsakih deset let. Seveda je pogostnost odvisna od vrste inštalacije, uporabe in ravnanja, pogostnosti vzdrževalnih del in od učinkovanja zunanjih vplivov. V vsakem primeru sta lastnik ali najemnik odgovorna za periodične preglede in preskuse.

Prav tako bi bilo umestno, da po vsakem posegu strokovne osebe v inštalacijo (npr. zamenjave dela opreme – vtičnice, stikala ipd. ali manjšo razširitev – dodatna vtičnica, svetilo ipd.) ta izda ustrezno potrdilo o varnosti dela inštalacije, na katerem je bil izveden poseg oziroma za celotno inštalacijo, če je na željo naročnika opravil pregled in meritve na celotni inštalaciji.

Pri nas žal ni te prakse, da bi ob predaji stanovanja novemu najemniku ali lastniku inštalacijo pregledal strokovnjak in na podlagi pregleda in meritev izdal ustrezno potrdilo o varnosti, prav tako pa ne, da bi za izvršeno popravilo oz. razširitev izvajalec izdal omenjeno potrdilo. Zato menimo, da bi bilo smotrno, da bi se o tem dogovorili predvsem v Obrtni zbornici Slovenije, na Slovenskem zavarovalnem združenju in Združenju za poslovanje z nepremičninami pri GZS.

Izobraževanja

Priročniki

Revije

Avtorji