Kakšen pomen in vlogo ima zakon o splošni varnosti proizvodov? Kdaj lahko še uporabljamo ta zakon? Kdaj lahko govorimo o »varnem proizvodu«? Kakšna so merila za ugotavljanje varnosti? Kakšne so obveznosti proizvajalcev in distributerjev?

»Vertikalni predpisi« lahko torej delujejo le v pravnem okolju, ki ga na splošen način oblikujejo »horizontalni predpisi«. Določbe Zakona o splošni varnosti proizvodov se tako uporabljajo poleg  določb posebnih predpisov, ki urejajo varnost posameznih proizvodov ali družin proizvodov (najznačilnejši primer v Republiki Sloveniji so predpisi, izdani na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti). Njegove določbe so namenjene zagotavljanju t. i. rezidualnega varstva, kadar ni posebne zakonodaje.

Opozoriti pa je treba, da v nekaterih primerih tudi obstoj posebnih predpisov ne izključuje uporabe obravnavanega zakona. Na primer kadar poseben predpis ne uredi vseh vidikov varnosti in mora proizvajalec z vpogledom v splošen zakon ugotoviti, ali je zadostil vsem zahtevam glede varnosti svojega proizvoda. Če npr. »direktiva o igračah«, ki vključuje fizikalni in kemijski vidik nevarnosti igrač, ne bi vsebovala varnostnih določb o ravni dovoljenega hrupa, bi se varnost tega vidika igrače presojala po določbah zakonodaje o splošni varnosti proizvodov. Do konkretnih odgovorov glede obstoja vseh vidikov in vrst nevarnosti v določenem predpisu lahko pridemo le z natančno analizo pravnih aktov s posameznega področja. Komisija EU je izdala oziroma pripravlja priročnike, ki bodo odpravljali dvome pri interpretaciji vloge posameznih predpisov o varnosti proizvodov.

Ključni izrazi in varnostne zahteve

V zakonu sta ključna izraza »proizvod« in »varen proizvod«. V prvem so zajeti tako novi kot tudi rabljeni ali obnovljeni proizvodi. Zakon pa ne zajema rabljenih proizvodov, ki so dobavljeni kot starine ali kot proizvodi, ki jih je treba pred uporabo popraviti ali obnoviti, če dobavitelj o tem nedvoumno obvesti osebo, ki ji tak proizvod dobavi. Vključitev rabljenih proizvodov je zelo pomembna in dobrodošla, saj nalaga npr. tudi prodajalcem rabljenih avtomobilov ali električnih naprav dolžnost zagotovitve izključno varnih proizvodov. Nevarnosti, povezane s trgovanjem z rabljenimi proizvodi, pač niso v ničemer manjše (lahko so kvečjemu večje) od nevarnosti trgovanja z novimi proizvodi. Seveda pa je obseg prometa s slednjimi znatno večji in zato pomembnejši.

Seveda je pojem »varen proizvod« tisti ključni pojem, na katerem temelji celoten zakon. Da bi proizvod lahko šteli za varnega, ta ne sme (v normalnih ali realno predvidljivih pogojih uporabe) predstavljati več kot le minimalne nevarnosti, povezane z njegovo uporabo. Pri tem se kot merilo varnosti navajajo tudi sprejemljivost in skladnost z visoko ravnjo varnosti in zdravja oseb, upoštevaje zlasti lastnosti proizvoda; možen vpliv na druge proizvode, s katerimi se uporablja; predstavitve in informacije proizvajalca, ki ga spremljajo, in vrste potrošnikov, zlasti otrok in starejših, ki so v nevarnosti, če uporabljajo proizvod. 

Zakon vsebuje temeljno dolžnost proizvajalcev, da smejo dati na trg samo varne proizvod ter opredeljuje najbolj priporočan način ugotavljanja varnosti proizvoda, ki je bil dan na trg. V 6. in 7. členu ustvari zakon hierarhijo pravnih in nepravnih aktov oziroma meril, ki so podlaga za ugotavljanje varnosti proizvoda, ali so izpolnjene njihove zahteve. V 6. členu se kot najustreznejša in najuporabnejša merila ugotavljanja skladnosti proizvoda s splošno varnostno zahtevo navajajo neharmonizirani predpisi oziroma slovenski nacionalni standardi (standardi SIST), ki so bili pripravljeni na podlagi evropskih standardov in katerih seznam je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Tako oblikovana določba o uporabi določenih standardov SIST predstavlja prilagoditev zakonodaje o splošni varnosti proizvodov tisti harmonizirani specialni tehnični zakonodaji, ki spada med t. i. zakonodajo »novega pristopa«. V Uradnem listu RS bodo objavljeni izključno seznami standardov, ki bodo pred tem objavljeni tudi v enakovrstnih seznamih Uradnega lista EU. Tako bo »domneva o varnosti« vzpostavljena na celotnem območju EU.

V 7. členu so navedena druga (pomožna) merila ugotavljanja varnosti proizvodov. Z nižjo hierarhično stopnjo akta oziroma merila se povečuje njegova nedoločenost oziroma nedorečenost. Medtem ko lahko brez večjih težav ugotovimo, kateri standard moramo uporabiti kot podlago za presojo (ne)varnosti določenega proizvoda, je to mnogo težje ustrezno opredeliti glede merila stanja tehnike in tehnologije ali varnosti, ki jo potrošniki upravičeno pričakujejo. Tudi pri teh merilih lahko dobimo konkretno vsebino predvsem na podlagi upravne in sodne prakse (glej tudi obrazložitev 3. člena).

Ugotovljena skladnost z merili iz 6. oziroma 7. člena je izpodbojna. Popolna skladnost z npr. določenim uveljavljenim standardom še ne zagotavlja popolne varnosti. Tehnični napredek je zelo hiter (vedno hitrejši), ob tem pa lahko ugotovimo, da imamo pomanjkljiv standard, ki ga bo treba spremeniti. Če pristojna inšpekcija ugotovi, da ima kljub ugotovljeni skladnosti z določenim merilom opraviti z nevarnim proizvodom, je dolžna ustrezno ukrepati. Pritožba zoper odločbo o sprejetem ukrepu ne zadrži izvršitve.

Obveznosti proizvajalcev in distributerjev

Zakon temelji na opredelitvi, da je nujno dolžnost upoštevanja varnostnih zahtev dopolniti z drugimi obveznostmi gospodarskih subjektov, saj je njihovo sodelovanje nujno za preprečevanje ogrožanja potrošnikov v določenih okoliščinah. Dodatne obveznosti proizvajalcev vključujejo dolžnost sprejeti ukrepe, sorazmerne lastnostim proizvodov, ki jim zagotavljajo podatke o morebitnih nevarnostih, ki jih lahko predstavljajo proizvodi. Poleg tega morajo potrošnikom zagotoviti informacije, ki jim omogočajo ocenjevati in preprečevati nevarnosti. Dolžni so tudi opozoriti potrošnike na nevarnosti, ki jih predstavljajo nevarni, že dobavljeni proizvodi. Take proizvode morajo umakniti s trga in jih v skrajnem primeru odpoklicati, kar lahko zahteva ustrezno obliko nadomestila, na primer zamenjavo ali denarno povračilo. Zelo pomembna je določba, da se odpoklic (vrnitev proizvoda, ki je že pri potrošniku) izvede samo v skrajnem primeru (kot zadnje sredstvo), kadar proizvajalci ali pristojna inšpekcija ugotovijo, da drugi ukrepi ne zadostujejo za preprečitev nevarnosti (načelo sorazmernosti ukrepov).

Distributerji morajo pomagati pri zagotavljanju skladnosti z veljavnimi varnostnimi zahtevami. Naložene so jim tudi obveznosti, ki so sorazmerne njihovi odgovornosti. Treba je upoštevati, da distributerji nimajo vedno na voljo vseh potrebnih podatkov. Tako proizvajalci kot distributerji morajo sodelovati s pristojnimi organi v aktivnostih, ki so namenjene preprečevanju nevarnosti, in slednje obveščati, kadar ugotovijo, da so določeni dobavljeni proizvodi nevarni. Sodelovalna dolžnost je pomembna novost zakona. Temelji na spoznanju, da je slabo stanje na trgu, kar zadeva nevarne proizvode, v veliki meri posledica nezadostne seznanjenosti gospodarskih subjektov o njihovih obveznostih po zakonodaji o splošni varnosti proizvodov. Pregled stanja v državah članicah EU je pokazal, da so gospodarski subjekti pripravljeni prostovoljno sodelovati pri nadzoru trga in izvedbi korektivnih ukrepov. Prisilno delovanje pristojnih državnih organov se zato že na zakonski ravni opredeljuje kot subsidiarno – skrajno orodje za izboljšanje stanja na trgu. Pristojne inšpekcije posežejo po prisilnih ukrepih (in kaznovanju) le, če se izkaže, da proizvajalci oziroma distributerji niso pripravljeni prostovoljno izvajati obveznosti, ki so jim naložene s tem zakonom. Ob ugotovljenih prekrških se tako ob sodelovanju gospodarskih subjektov lahko uporabijo določbe zakonodaje o prekrških, ki se nanašajo na izrekanje opozoril (namesto izreka globe) oziroma na ugotavljanje morebitnega obstoja »prekrška neznatnega pomena«.

Revije

Avtor