Izvajanje in vodenje energetskih pregledov

Povzetek

Izvajanje energetskih pregledov je v zadnjih letih postalo osnovni instrument za določitev trenutnega energetskega stanja v objektu oziroma določanja energetskih bilanc v tehnološkem procesu. Omogoča nam, da si s podatki o trenutnem stanju zastavimo cilje izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost objekta oziroma tehnološkega procesa. Način, kako izvajati energetski pregled, je določen z metodologijo, ki jo je izdalo ministrstvo.

Vodenje, izkustveno odločanje za ustrezne ukrepe, pa je odvisno predvsem od izkušenj in tehničnega znanja posameznih izvajalcev. V novem Energetskem zakonu je tudi določilo, da večje družbe, kot so določene v predpisih s področja gospodarskih družb, izvajajo energetske preglede na vsaka štiri leta.

Splošno o porabi energije

Energija predstavlja v večini podjetij enega od pomembnejših obvladljivih stroškov. Možnosti za zmanjševanje porabe energije in s tem stroškov za energijo je mnogo. Doseženi prihranki neposredno povečajo standard bivanja v gospodinjstvih, dvignejo dobiček v podjetjih, poleg tega pa zmanjšanje rabe energije pomeni tudi občutne koristi za okolje.

Ker govorimo predvsem o porabi energije, se poraja vprašanje, ali je energijo sploh mogoče porabiti? Fizikalno gledano to ni mogoče. Energija se ne ustvari ali potroši, ni je ne več ne manj, energija se samo pretvarja. V praksi pa obstajajo oblike energije, ki so zelo učinkovite in uporabne v številne namene (npr. procesna para), in pa takšne oblike energije, ki niso tako učinkovite (npr. nizkotemperaturna toplota). Če v grobem povzamemo, pri porabi energije govorimo predvsem o rabi visoko kakovostne energije ob pretvarjanju v na primer odpadno toploto. Če določene oblike energije uporabimo več, kot je to dejansko potrebno, njen preostanek (presežek) sicer ne izgine, ampak se pretvori v manjvredno obliko energije in se s tem razvrednoti. Tako pod pojmom »poraba oziroma zapravljanje energije« razumemo predvsem nepotrebno razvrednotenje visoko kakovostnih oblik energije.

Vir: www.lenassi.si       Vir: http://www.arhiv.svrez.gov.si/

Slika 1: Kako ugotoviti porabo, zmanjšati stroške, biti konkurenčen

Ali bi si želeli zmanjšati stroške za energijo, biti konkurenčni na trgu? Mislim, da je vprašanje odveč, verjamem, da si le malo kdo tega ne bi želel. Po drugi strani pa raziskave kažejo, da so potenciali varčevanja z energijo in s tem znižanja stroškov večinoma neizkoriščeni. To velja tako za gospodinjstva, še bolj za gospodarsko panogo, kjer so potenciali prihrankov energije, predvsem v tehnoloških procesih, zelo veliki. Veliko ukrepov, s katerimi bi potenciali postali očitni ali celo že uresničljivi, dejansko ne zahteva precejšnjih investicij, marveč manjše denarne vložke in stroške (npr. za industrijo to velja za ugotavljanje in odpravo puščanj komprimiranega zraka, učinkovito uporabo elektromotornih pogonov ...). 

Možnosti za učinkovito rabo energije (URE) in prihrankov energije

Majhna poraba energije praviloma pomeni tudi nižje stroške, zato varčevanje z energijo koristi predvsem tistemu, ki z njo varčuje. V Sloveniji imamo sprejet Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (Ur. l. RS, št. 93/2008), ki podaja zahteve glede toplotnih lastnosti stavb, moči generatorjev toplote/hladu, uporabe obnovljivih virov energije, tehničnih zahtev za prezračevalne in klimatizacijske naprave, razsvetljavo … Določanje projektnih rešitev in izvedbo analiz delovanja posameznih naprav nam omogočajo različne tehnike in ukrepi, s katerimi lahko preverimo energetsko učinkovitost, tako vgrajenih materialov kot tudi delovanja posameznih sistemov, ki za opravljanje svojega dela porabljajo energijo. V tem segmentu govorimo o ukrepih za energetsko učinkovitost, ki jih lahko opredelimo s pomočjo pregleda celotne stavbe v smislu vgrajenih materialov in pregleda vseh sistemov, ki v stavbi delujejo in za svoje delovanje porabljajo energijo. Tako govorimo o energetskem pregledu, ki vključuje pregled stavbe, vseh sistemov v stavbi, v poslovnem okolju pa tudi pregled porabe energije v tehnoloških procesih, ter predlaga ukrepe za doseganje energetske učinkovitosti.

Osnovni pojmi energetskih pregledov in zakonodaja

Številni primeri iz prakse kažejo pripravo in realizacijo ukrepov učinkovite rabe kot parcialne, nepovezane in brez izvedbe kompleksnih analiz pripravljene rešitve na področju reševanja problematike oskrbe in rabe energije. Tak parcialni pristop lahko privede do tehnično in ekonomsko neustreznih rešitev.

Leta 2007 je tako takratno Ministrstvo za okolje in prostor izdalo Metodologijo izvedbe energetskih pregledov (april 2007), po kateri naj bi se energetski pregledi praviloma tudi opravljali. Oblika energetskega pregleda, ki je prikazana v metodologiji, določa način energetske analize v podjetjih, ustanovah in večstanovanjskih stavbah. Ob metodologiji so bili v Priročniku za izvajalce energetskih pregledov izdani tudi napotki za izdelavo energetskega pregleda.

Nov Energetski zakon prinaša za industrijo novost obveznega izvajanja energetskih pregledov na najmanj vsaka štiri leta. Direktiva namreč določa, da morajo velika podjetja prvi obvezni energetski pregled opraviti do 5. decembra 2015. Čeprav se zdi, da je časa še veliko, je dobro vedeti, da je za dejavnost in tehnološki proces v smislu kakovostnega energetskega pregleda potreben čas od treh do sedmih mesecev.

Bistveno je, da podjetja ne izvajajo energetskega pregleda samo s stališča zadostitve zakonodaji. Kakovosten energetski pregled lahko podjetju zagotovi kakovostno analizo dosedanjega dela ter pokaže smiselne in potrebne ukrepe za varčevanje z energijo in nižanje stroškov.

Vrste energetskih pregledov

Energetski pregled je osnovni in prvi ukrep, s katerim določimo stroškovno ugodne možnosti prihrankov energije in dvignemo energetsko zavest zaposlenih, ki je podlaga prihodnjim prizadevanjem za racionalno rabo energije podjetja, ustanove oziroma zgradbe. Glede na velikost podjetja, stavbe, vrsto proizvodnje in cilje lahko izvedemo različne energetske preglede, ki jih lahko delimo na:

  • kratki energetski pregled,
  • razširjeni energetski pregled,
  • notranji energetski pregled,
  • delni energetski pregled,
  • energetski pregled majhnih in velikih družb.

Rezultati izvedenih pregledov kažejo, da je v večini podjetij in ustanov mogoče po energetskem pregledu in s samo uvedbo organizacijskih ukrepov prihraniti najmanj 10 % stroškov energije.

Pristop pri izdelavi posameznega energetskega pregleda je največkrat večstopenjski:

  1. energetski pregled celotnega podjetja, ustanove oziroma večstanovanjske stavbe (makroanaliza),
  2. energetski pregled posameznih tehnoloških poti ali energetskih sklopov,
  3. energetski pregled posameznih strojev in naprav oziroma delov stavb (mikroanaliza).

Medtem ko se lahko podrobnosti energetskih pregledov razlikujejo med posameznimi panogami industrije in vrstami stavb, so osnovni elementi za vse energetske preglede enaki:

  1. analiza energetskega stanja in upravljanja z energijo,
  2. obravnavanje možnih ukrepov učinkovite rabe energije,
  3. analiza izbranih ukrepov učinkovite rabe energije,
  4. poročilo o energetskem pregledu,
  5. predstavitev energetskega pregleda.

Slika 2: Prikaz izvedenih meritev in analiz v sklopu izvedbe energetskega pregleda

Bistvene lastnosti za uspešno izveden energetski pregled

Uspešnost izvedbe energetskega pregleda je v večji meri odvisna predvsem od ljudi, ki so v podjetju, stavbi, odgovorni za energetsko učinkovitost. Pred izvedbo pregleda se določi projektna skupina odgovornih za energetsko učinkovitost ter pridobi potrditev vodstva za izvedbo pregleda.

Bistvena je pri tem predvsem vloga vodstva podjetja oziroma lastnika posameznega objekta. Še tako dober izvajalec energetskega pregleda brez sodelovanja vodstva, lastnikov in odgovornih za energetsko učinkovitost ne more izvesti kakovostnega pregleda.

Za izvedbo energetskega pregleda je tako na strani izvajalca bistveno, da vsem potencialno udeleženim v pregledu najprej natančno predstavi možnosti, način izvedbe, potrebo po podatkih in predvsem možnosti za dosežene cilje. Pred izvedbo pregleda izvajalec v grobem pridobi podatke o dejanskem stanju objekta in tehnoloških procesov, če obstajajo. Na podlagi osnovnih podatkov se mora izvajalec strokovno opredeliti za ključne segmente izvedbe energetskega pregleda in izbrati ustrezno vrsto pregleda. Že v osnovi je treba postaviti celotno sliko energijskih tokov in vsega, kar se tiče nadaljnje analize ukrepov, ter se že v zgodnji fazi odločiti pravilno. Če ne poznamo celotne slike, se lahko zgodi, da čeprav se v nekem procesu odločimo pravilno, to ni optimalna odločitev na ravni podjetja. Odločitve in način izvedbe s predvidenim terminskim planom in dejavnostmi se predstavijo vodstvu podjetja, lastniku stavbe. Pomembno je, da se izvedba pregleda prilagodi razmeram in težavam, ki v objektu oziroma podjetju dejansko nastopajo in predstavljajo največje težave.

Bistveno je, da vodstvo, lastnik, potrdi predlagani način izvedbe s predstavljenimi osnovnimi cilji ter sodeluje v fazi izvedbe vsaj na ravni pregleda mejnih ugotovitvenih točk, kot so:

  • trenutno stanje energijskih bilanc,
  • določitev možnih ukrepov (organizacijskih in investicijskih),
  • izvedba takojšnjih organizacijskih ukrepov (osveščanje vseh zaposlenih o URE),
  • izbira, določitev možnih investicijskih ukrepov, za katere se izvede ekonomska analiza.

Zadnja navedena točka je bistvena za konkretne izvedbe ukrepov. Vse izbrane ukrepe v fazi izdelave energetskega pregleda je treba tudi natančno analizirati z vidika ekonomskih možnosti. Analizirati je treba, ali je določen ukrep sploh ekonomsko opravičljiv v svoji predvideni življenjski dobi.

Zelo pomembno je tudi, da se pri izvedbi energetskega pregleda določijo bistvene točke, kjer je poraba energije največja, ter da se v fazi pregleda nato obdelajo predvsem te točke. V industriji je pomembna definicija tehnološkega procesa z vidika delovnih procesov in z vidika porabe energije. V tehnoloških procesih se namreč lahko skriva velika poraba energije. Poznavanje tehnoloških procesov in definicija rabe energije pa na tem segmentu zahtevata precej izkušenj in znanja.

Iz navedenega izhaja, da naj cena ne bo edino merilo za izbiro izvajalca. Poiskati je treba tako izkušenega in kakovostnega izvajalca, ki vam v fazi opredelitve ukrepov ponudi predvsem dobre rešitve, ki niso vezane na izbiro točno določene opreme.

Učinki izvedbe energetskega pregleda

Kadar želimo govoriti o možnih energetskih prihrankih za posamezno stavbo ali tehnološki proces, moramo natančno poznati vse dejavnike, ki vplivajo na rabo energije. Dejavniki so lahko različni in so odvisni predvsem od dejavnosti in vrste stavbe. Najpogostejši so tako površina in prostornina stavbe, oprema, zaposleni, enota proizvodnje, ovoj stavbe, različni sistemi za porabo energije, trenutna poraba energije in še mnogo drugih, ki lahko neposredno vplivajo na prihranke energije in z njimi povezane stroške.

Energetski pregledi z določenimi in izvedenimi ukrepi so pokazali, da so lahko prihranki večji tudi do 40 % glede na porabo energije pred pregledom. V povprečju pa velja, da prihranki znašajo od 15 do 20 %. Največji učinek ukrepov pri stavbah predstavljata obnova toplotnega ovoja in tudi zamenjava ogrevalnih sistemov, medtem ko v proizvodnih dejavnostih največji potencialni prihranek predstavlja tehnološki proces. Z energetskim pregledom namreč natančno analiziramo porabo energije v procesu in tako natančno opredelimo možnosti za ukrepe prihranka energije. V praksi se veliko podjetij še ne zaveda oziroma ne pozna stroškov in porabe energije svojega tehnološkega procesa.

Že v fazi izvedbe pregleda in preučevanja porabe energije v stavbah in delovnih procesih lahko samo z organizacijskimi ukrepi in ugotovljenimi odstopanji od optimalnega delovanja sistemov zagotovimo prihranek od 5 do 10 % porabe energije. Če samo v fazi izvedbe energetskega pregleda razčlenimo dobavljeno končno energijo po porabi v kWh in ne samo po stroških, ki nam jih zaračunajo dobavitelji, lahko hitro ugotovimo, kje so tiste bistvene točke, kjer je poraba energije v stavbah ali delovnem procesu največja.

Primer ustrezne izbire ukrepov – izbira energetsko učinkovitega elektromotornega pogona

Pri delovanju naprav se slej ko prej srečamo z elektromotornimi pogoni. Elektromotorni pogoni so prisotni v večini energetskih sistemov, tako v sistemih ogrevanja, prezračevanja, hlajenja, pripravi komprimiranega zraka ter drugih proizvodnih procesih, kot so npr. proizvodne linije tekočih trakov, v sistemih za pripravo komprimiranega zraka. Samo dejstvo, da elektromotorni pogoni v letu dni porabijo od 10- do 25-krat več električne energije, kot je njihova nabavna vrednost, govori o tem, da je to področje velika perspektiva energetske učinkovitosti. Samo na področju Evropske unije pomeni zamenjava zastarelih pogonov, ki obratujejo že desetletja, z modernimi pogoni letni prihranek 135 milijard kWh. Ob osnovnih podatkih o napetosti, toku in moči so bistveni podatki za obratovanje elektromotornih pogonov predvidene obratovalne ure, profil obremenitve in izkoristek elektromotornega pogona. Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo o boljši energetski učinkovitosti novo predvidenih elektromotornih pogonov, ki naj bi zamenjali obstoječe. S tem namenom so bili določeni novi mednarodni razredi izkoristkov motorjev – IE (International Efficiency) v sklopu standarda IEC 60034-30. Uvedeni so bili že štirje razredi:

  • IE1: standardni razred izkoristka (primerljiv z EFF2 – stara klasifikacija po CEMEP),
  • IE2: višji razred izkoristka (primerljiv z EFF1),
  • IE3: premijski razred izkoristka (16–20 % manjše izgube glede na IE2),
  • IE4: super premijski razred izkoristka, dodatek A k IEC 60034-31 (15 %  manjše izgube glede na IE3).

Peti IE5, novi razred izkoristka, pa je napovedan za novo izdajo standarda. Cilj je dodatno zmanjšati izgube za 20 % glede na razred IE4. Potrebne tehnologije za izdelavo tovrstnih motorjev še niso komercialno dostopne.

Zaradi večjega finančnega vložka v visoko učinkovite elektromotorne pogone investitorji pogosto dvomijo v prihranke, povezane z električno energijo. Zato je treba oceniti stroške znotraj življenjskega cikla (LCC-analiza), preden se odločimo za določeno investicijo. Enostavna LCC-analiza se lahko opravi na primeru samega motorja. Stroški energije so bistveno večji kot stroški nabave motorja, kar omogoča relativno kratko povračilo vloženega denarja.

Slika 3: LCC-analiza za 11 kW motor, življenjski cikel 15 let, IE2

Primer prikazuje, da je treba v fazi priprave posameznega ukrepa v sklopu energetskega pregleda natančno analizirati možnosti za prihranek in pri tem upoštevati zadnje smernice in standardizacijo na področju energetske učinkovitosti, ki se v zadnjih letih hitro spreminja in dopolnjuje. Bistveno je, da se pri zamenjavi opreme osredotočimo na cel življenjski cikel uporabe opreme, ki je predmet vgradnje v novih sistemih oziroma je predmet zamenjave obstoječih sistemov.

Gospodarjenje z energijo

V času po izvedbi energetskega pregleda je treba spremljati porabo energije v sklopu zastavljenih ciljev v določenih ukrepih energetskega pregleda. Če so bili na primer določeni organizacijski ukrepi, jih je treba v sklopu spremljanja porabe prepoznati v smislu nižje porabe energije. Če zastavljeni cilji niso doseženi, je treba ustrezno ukrepati.

Gospodarjenje z energijo je tako nujen ukrep med izvedbo energetskega pregleda in po njej, zahteva pa kar nekaj specifičnega znanja in izkušenj. V splošnem upravljavcem objektov in podjetjem tega znanja primanjkuje, zato se lahko odločijo za zunanja podjetja, ki jim na tem segmentu nudijo strokovno svetovanje in pomoč, lahko pa tudi kot zunanji izvajalec prevzamejo storitev gospodarjenja z energijo, tako imenovan energetski menedžment. V sklopu izvajanja storitev postavijo odgovorno osebo, energetskega menedžerja, z ustreznim specifičnim znanjem, ki v sklopu določenih tehnoloških postopkov in tehničnih pripomočkov spremlja, nadzira in izvaja ukrepe energetske učinkovitosti.

Druga možnost je tudi sprejetje odločitve podjetja za uvajanje standarda SIST EN ISO 50001:2011, ki podjetjem omogoča, da sama vzpostavijo učinkovit sistem upravljanja z energijo.

 

Slika 4: Predstavitev osnovnih procesov v okviru izvajanja standarda SIST EN ISO 50001:2011

Osnovni načeli za vodenje in nadzor nad porabo energije sta vodenje energetskega knjigovodstva ter vgradnja sistemov za nadzor in upravljanje z energijo. Poleg teh orodij so pomembni še drugi pristopi, kot so določanje kazalnikov energetske učinkovitosti, ciljno spremljanje rabe energije in vzpostavitev energetskega informacijskega sistema.

Energetsko knjigovodstvo

Energetsko knjigovodstvo je eden od pomembnejših gradnikov gospodarjenja z energijo. V splošnem vodenje energetskega knjigovodstva omogoča:

  • spremljanje rabe energije in drugih energetskih/ekoloških kazalcev v stavbah,
  • spremljanje stroškov za energijo v stavbah,
  • ugotavljanje večjih odstopanj od povprečnih vrednosti rabe energije in vzrokov zanje,
  • vpogled v ogrevalne sisteme v stavbah,
  • zbiranje ustreznih podatkov na enem mestu,
  • učinkovit pripomoček in izhodišča za nadaljnje ukrepe učinkovite rabe energije.

Energetsko knjigovodstvo je primerno tako za javne kot za zasebne stavbe in nadzor porabe energije v delovnih procesih. Za omenjene stavbe morajo upravljavci stavb voditi energetsko knjigovodstvo, ki zajema podatke o vrstah, cenah in količini porabljene energije. Temeljna naloga energetskega knjigovodstva je zajemanje podatkov o vrstah, cenah in količini porabljene energije. To se lahko izvaja tako ročno kot tudi avtomatsko. V sklopu novega energetskega zakona je energetsko knjigovodstvo predstavljeno kot eden od ključnih instrumentov sistema za upravljanje z energijo. Omogoča namreč stalno preverjanje izpolnjevanja zastavljenih ciljev.

Sistemi za nadzor in upravljanje z energijo

Za enostavne stavbe in dejavnosti podjetja je že dovolj, da se podatki o porabi energije zajemajo ročno. Ker se pri tem zajemajo enostavni podatki v manjšem obsegu, jih lahko tako tudi enostavno spremljamo in obdelujemo ter ustrezno ukrepamo ob odstopanju od zastavljenih ciljev oziroma trendov porabe energije.

Pri večjih stavbah ali skupini stavb in pri podjetjih z zahtevnimi tehnološkimi procesi pa je treba porabo energije spremljati na več različnih segmentih. Na ta način postane spremljanje energije zahtevno, podatkov je vse več, obdelave in analize so obsežne in zahtevne. V ta namen se v stavbah in podjetjih namesti ustrezna merilna oprema za spremljanje porabe energije na določenih segmentih stavbe in tehnološkega procesa (poraba za ogrevanje, klimatizacijo, hlajenje, pripravo tople sanitarne vode, poraba energije večjih proizvodnih strojev ...), nadzor nad temperaturami zunaj in v prostoru ter druge veličine za določanje ugodja v prostoru.

V sklopu informacijskih tehnologij se pridobljeni podatki obdelujejo in uporabniku ponujajo možnosti za ustrezno ukrepanje, kadar odstopajo od zastavljenih ciljev, izdelavo dnevnih, mesečnih in letnih energetskih poročil, na javnih mestih uporabnikom stavb in zaposlenim podajajo trenutne podatke o porabi energije, v zahtevnejši pogojih pa tudi samostojno ukrepajo s krmiljenjem in regulacijo določenih naprav z namenom optimalne rabe energije. V tem primeru lahko že govorimo o energetskem informacijskem sistemu.

 

Slika 5: Primer prikaza energetskega informacijskega sistema

Z upravljanjem energije podjetje lahko zniža stroške in prihrani, predstavlja pa tudi učinkovito orodje prihodnosti, saj manj porabljene energije pomeni konkurenčno prednost in manjše posledice za okolje!

Primer upravljanja s porabo električne energije

Pri upravljanju s porabo električne energije je mogoče uporabiti dva pristopa. Prvi temelji na neposrednem krmiljenju porabnikovih naprav, ki ga opravlja upravljavec električnega omrežja. Podlaga za drugi pristop pa je spodbujanje uporabnikov z ustreznimi tarifnimi sistemi ali spodbudami, da sami prilagajajo porabo. V obeh primerih morajo uporabniki k upravljanju s porabo pristopiti prostovoljno, kar pa je mogoče doseči le, če imajo od tega tudi koristi. Za upravljanje s porabo je potrebna napredna merilna infrastruktura (AMI – Advanced Measuring Infrastructure). Avtomatizirano in časovno odvisno odbiranje števcev (AMR – Automatic Reading), ki omogoča le enosmerno komunikacijo, je načeloma dovolj pri samoprilagajanju porabe. Pri krmiljenju porabnikovih naprav pa je potrebna dvosmerna komunikacija, ki jo omogoča AMI/AMM (Automatic Management).

Upravljanje s porabo je mogoče razdeliti na kratkoročno in dolgoročno ter obsega:

  • povečevanje energetske učinkovitost (Energy Efficiency – EE);
  • zmanjševanje porabe (Energy Conservation – EC);
  • upravljanje obremenitve (Load Management – LM).Z DR (Demand Respose) označujemo vsak program, ki omogoča komunikacijo s končnimi uporabniki o cenah energije na trgu in/ali o njihovi trenutni porabi ter jih tako spodbuja, da zmanjšajo ali preložijo porabo (“demand”) energije. Z DR-programi je mogoče doseči 20- do 50-odstotno zmanjšanje največje potrebne konične moči in 10- do 15-odstotno zmanjšanje porabljene energije.

Sklep

Ministrstvo spodbuja izdelavo in izvajanje energetskih pregledov.Energetske preglede kot ukrep tudi sofinancirajo dobavitelji energije v sklopu Uredbe o zagotavljanju prihrankov energije pri končnih odjemalcih (Ur. l. RS, št. 114/2009). Pridobiti je mogoče nepovratna sredstva do 50 % predvidenih stroškov za izvedbo energetskega pregleda. Višina subvencije je odvisna od velikosti podjetja in možnosti predvidenih prihrankov.

Literatura:

  1. Metodologija izvedbe energetskega pregleda, Ministrstvo za okolje in prostor, april 2007.
  2. Priročnik za izvajalce energetskih pregledov, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Agencija za učinkovito rabo energije, 1997.
  3. Standard ISO 50001:2011, Sistem upravljanja z energijo.
  4. Priročnik za učinkovito rabo energije v industriji in obrti, Bayerisches Landesamt für Umweltschutz (LfU), Augsburg, 2004 – ISBN 3-936385-52-1.

Avtorji:

Marko Habjanič, univ.dipl.inž.el.
doc. dr. Sebastijan Seme
mag. Andrej Kosmačin, univ.dipl.inž.el.

Mojca Furlan, univ.dipl.prav.
izr. prof. dr. Miralem Hadžiselimović

Povejte naprej: