V spomin

V letošnjem aprilu, 17. aprila 2014, je umrl Ivan Ravnikar, ki ga je slovenska javnost poznala kot strokovnjaka na področju elektrotehnike, posebej elektroinštalaterji in projektanti pa tudi kot avtorja knjig o električnih inštalacijah.

S svojim poštenim, mirnim, vedno na konstruktiven dogovor pripravljenim značajem, ki so ga hkrati spremljala etično trdna stališča, si je v krogih elektrotehnikov in svojih učencev pridobil mnogo prijateljev. Prijatelje je znal ohraniti med različnimi ljudmi, saj so cenili njegov prijazni, skoraj očetovski odnos, še posebej, kadar so potrebovali njegov strokovni nasvet. Zelo je skrbel za lep slovenski strokovni jezik in neumorno opozarjal na pravilno strokovno izražanje. Ni bil človek zamer, marsikaj je spregledal in ni nikogar obremenjeval s svojimi težavami. Vsi, ki smo ga pobliže poznali, bomo ohranili v spominu njegove človeške kakovosti.

Rodil se je 1. aprila 1932 v Celju v trgovski družini očetu Božidarju Ravnikarju in materi Veri Dereani. Pred drugo svetovno vojno, ko so v Celju začeli dvigovati glave nemški priseljenci, je kot mlad fantič moral hoditi peš z očetom precej daleč do slovenskega frizerja. Njegova družina je bila prava zavedna slovenska družina. V spominu mu je ostal čas po nemški zasedbi Celja, kajti kmalu po okupaciji so jih po zaslugi pete nemške kolone preselili v Srbijo. V osnovno šolo je nekaj časa hodil v Beogradu, po koncu vojne se je s starši vrnil v Celje, kjer je leta 1950 maturiral. Na fakulteti za elektrotehniko je diplomiral pri prof. Alešu Strojniku. Rad je povedal, kako ga je profesor opozoril, da ne bo opravil diplome, če bo v diplomski nalogi napisal več kot 30 strani. Tak je bil tudi v življenju, ni imel rad veliko govorjenja, ampak se je zavzemal za strokovno in konstruktivno razpravo.

Po končani diplomi se je zaposlil v Železarni Štore, kjer je bil edini elektroinženir; pozneje je tam ustanovil merilno službo, kamor so spadale vse tehnične meritve, energetska elektronika in telekomunikacije, in postal njen vodja. V železarni so pod njegovim vodstvom uvajali tiristorske pogone valjarniških motorjev. Zbral je nekaj zanesenjakov, ki so prvi v tedanji državi samostojno izdelali projekte ter zgradili nekaj indukcijskih peči za taljenje in obdelavo litine.

Pri obratovanju elektro plavža se je ves čas trudil izboljšati kakovost železa in posebno pozornost namenil optimalnemu obratovanju s čim manjšo porabo električne energije, zato je sodeloval s profesorji ljubljanske in zagrebške fakultete za elektrotehniko. Njegova strokovnost je botrovala tudi povabilu in sodelovanju v takratni republiški raziskovalni skupnosti.

Ves čas službovanja v železarni je pripravljal razna strokovna predavanja, zato je službo leta 1981 nadaljeval kot predavatelj na tehniški srednji šoli v Celju in kot predavatelj na višji strokovni šoli v Izobraževalnem centru energetskega sistema (ICES). Predaval je električne inštalacije, električne meritve in standardizacijo. Ob svojem delu se je posebej posvečal delu s standardi, saj je velikokrat povedal, da v njih vse piše, če jih znamo brati. Pri standardizaciji za električne inštalacije je sodeloval še pri Uradu za standardizacijo in tehnične predpise v nekdanji državi. Po osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi slovenske standardizacije se je takoj vključil v delo in postal predsednik tehničnega odbora SIST/TC EDO (Elektrotehniška dokumentacija) ter bil eden od stebrov v tehničnih odborih SIST/TC ELI (Električne inštalacije) in SIST/TC STZ (Zaščita pred strelo). V tehničnem odboru SIST/TC TRM (Terminologija) je bil zelo aktiven pri prevajanju strokovnih izrazov in tudi opozarjanju na njihovo nepravilno uporabo. V Elektrotehniški zvezi Slovenije (EZS) je vodil odbor za tehnične predpise in standardizacijo. Z vstopom Slovenskega inštituta za standardizacijo v mednarodno standardizacijo IEC in v polnopravno članstvo evropske standardizacije CENELEC se je to potrdilo v Zakonu o standardizaciji, kjer smo se zavezali, da bomo sprejemali vse evropske standarde v angleškem jeziku. Standardi niso postali obvezni, vendar brez njih ni stroke, tako je vedno govoril gospod Ravnikar. Sodeloval je pri prevajanju standardov, vendar je zagovarjal učbenike oziroma priročnike z napotki za prakso iz standardov. To njegovo strokovno delo se je pokazalo v učbeniku »Električne inštalacije«, ki je izšel v treh predelanih izdajah in šestih ponatisih. V letu 2010 je ta učbenik prenovil in je izšel kot »Električne inštalacije zgradb skladno z družino standardov SIST HD 60364«. V letu 1995 je pripravil »Meritve na električnih inštalacijah in ozemljitvah – priročnik za merilce«, ponovna in predelana izdaja je izšla tudi v letu 1995.

Po upokojitvi leta 1994 je postal urednik Elektrotehniške revije ER, ki jo je vodil polnih deset let. Njegova predanost uredniški funkciji ter širina njegovega strokovnega obzorja in zmožnosti sprejemanja različnih pogledov, združeni z visokimi strokovnimi merili, ki jih je postavil in ohranjal vsa leta urednikovanja, so podlaga, da je revija ER postala strokovna publikacija brez primere na slovenskem trgu za področje elektrotehnike.

Z njegovo smrtjo smo izgubili človeka in strokovnjaka, čigar zgled prav v današnjem času še kako potrebujemo.

Avtor:

Ervin Seršen, univ.dipl.inž.el.

Povejte naprej: